Vonj s Sumatre

Naročila sem sandale. Prek spleta, seveda. Vprašali so me: »Želite brezstično dostavo?« Poslali so mi številko pošiljke, tako da lahko ves čas spremljam potovanje paketa. Sandale so šle na pot iz Francije, kratek čas so bile v Nemčiji, v sredo pa bodo pred vrati mojega zagrebškega stanovanja. To bo moj brezstični stik z globalizacijo.

Medtem so do mene pripotovale jagode iz bližnje vasi, kava znamke Nespresso iz Švice, prošek iz Trevisa in steklenica žganja iz kutin … od kod že … obračam steklenico, da bi prebrala podatek o poreklu. Glej si ga no, iz Srbije!

V minulem mesecu in pol je na moja vrata potrkal skorajda ves širni svet. Kabel za povezavo med računalnikom in televizorjem je, seveda, pripotoval iz Kitajske, tablete proti spomladanski alergiji so iz Velike Britanije, knjiga, ki sem jo naročila prek Amazona, je priletela iz Amerike, in tako imam občutek, da se je globalizacija obrnila na glavo. Namesto da bi jaz potovala v vse te dežele, kot sem pred pandemijo v resnici načrtovala, je iz vsake od teh nekaj prišlo k meni.



To je bilo zame dovolj, da sem prenehala prebirati apokaliptične analize o smrti globalizacije, zapiranju v lastne meje in koncu odprtega sveta. Ni govora! Med odvijanjem paketa brezstično prispele kave z elegantno zapakiranimi kapsulami se mi oglaša ves svet: Kolumbija, Indonezija, Nikaragva, Indija, Etiopija in Neapelj. Nespresso trdi, da so vse te kave iz omenjenih delov sveta. Vsaka od njih je drugače gojena in vsaka je po nečem posebna. Zadiši mi Indonezija z noto sušenega tobaka in zdi se mi, da sem na Sumatri.

Takoj ko bodo sandale prispele, si bom naročila še kopalke. Kdo ve, morda bom po nekaj letih prav to poletje skočila v morje, že zato, da sperem s sebe lepljivo tesnobo, ki jo prinaša razmišljanje, da še dolgo ne bomo potovali v daljne dežele. Globalizacija živi! Vprašanje je le, v kateri smeri se premika. Vonj s Sumatre mi zbuja upanje, da se bova s svetom v kratkem znova srečala.

Brezstično? Ali morda v tesnem objemu?