Varujem, torej terjam

Ko je koronavirus dosegel Italijo in v sosednji Sloveniji zadal milostni udarec ideji predčasnih volitev (si predstavljate, da bi v tem ozračju vso državo pozvali na volišča?), je bil prvi odziv deželnega predsednika Furlanije - Julijske krajine – zapreti mejo! Človek najprej pomisli: »Katero mejo? Mejo med Operacijsko cono Jadransko Primorje in Italijansko socialno republiko? Ali morda mejo med Presvetlo beneško republiko in Oglejskim patrirahatom?« To sta bili, kolikor vem, edini državni meji v zgodovini, ki sta Furlanijo ločevali od Benečije, kjer je bilo (in še vedno je) žarišče epidemije. A ko je v zraku zadišalo po krizi, je furlanski guverner, kajpada član Lige, kot Pavlovovi psi skočil kvišku in zavpil: »Zaprimo meje!« Če bi naslednji dan iz Ljubljane prišel enak poziv, bi verjetno užaljeno protestiral.

Anekdoto lahko imamo za lep prikaz, kako je nacionalizem skuril možgane italijanski desnici. A dejstvo, da odzivi tudi pri nas niso bili vselej najbolj racionalni, bi moralo brzdati pretirano pokroviteljstvo do sosedov. V resnici je zdravstvena kriza razkrila nekatere simptome, ki pestijo vse evropske družbe.





Najprej utegne presenetiti velikanski preplah spričo bolezni, ki ima, v grobem, značilnosti nekoliko hujše gripe – kot kaže, pri večini obolelih njen potek v resnici ni hujši od navadne gripe. Prav na to so te dni radi opozarjali miritelji panike, ki so v novinarskih prispevkih in po spletnih omrežjih delili vse mogoče statistike, ki naj bi dokazovale, kako majhna nevarnost je v resnici novi virus: vsako leto v Sloveniji zboli stokrat več ljudi za gripo, kot je potrjenih primerov koronavirusa v Evropi, tisočkrat verjetneje je, da boste zboleli za diabetesom ali da vas bo zbil avtomobil (zlasti na Celjskem) in tako dalje. Takšna opozorila imajo povečini samoterapevtski značaj: zdi se, da je njihov namen pomiriti predvsem tiste, ki jih širijo. Kar je glede na škodljivost panike morda celo koristno, niso pa takšne primerjave zaradi tega nič manj zmotne.

Glavni problem je neznanka. Nihče ne ve, kako se bo virus obnašal v prihodnje. In zato tudi nihče zagotovo ne ve, kakšne so najučinkovitejše strategije za njegovo zamejitev – tako na kolektivni kot na individualni ravni. Sezonska gripa je znano tveganje: medicinsko osebje lahko že vnaprej predvidi, kdaj približno se bo začela sezona, koliko ljudi bo prizadela, kdo je najbolj na udaru in, predvsem, kako se pred njo učinkovito zaščititi. Verjetnost, da se bo obolelost za diabetesom kar naenkrat podvojila ali potrojila, je izjemno nizka; in tudi nevarnost, da nas bo med prečkanjem ceste zbil avto, se ne bo eksponencialno povečala čez noč, predvsem pa so smeri, iz katere utegne pridivjati, vnaprej predvidljive (celo na Celjskem). Vse to pri novem virusu ne velja. Njegova novost in nepredvidljivost predstavljata neko dodatno raven tveganja. To je realnost, pred katero se ne bi smeli iskati utehe v zavajajočih statistikah.

In izbruh epidemije koronavirusa je pokazal, da so naše družbe postale veliko občutljivejše za tveganje kot pred desetletji. Razlog je na dlani. Ozrimo se na statistike, ki resda prihajajo po kapljicah in so narejene ad hoc, a nam vendar kažejo jasne obrise bolezni v njeni trenutni fazi. Možnost, da bo zdrav človek v svojih štiridesetih okužbo prebolel razmeroma hitro in brez vsakršnih trajnih posledic, je zaenkrat precej blizu stotim odstotkom. Toda smrtnost se drastično zviša pri starejših od šestdeset let. Pri najstarejših krepko presega deset odstotkov in se pri kronično obolelih dvigne na resnično deleže. To pomeni, da se v starajočih družbah, kot so evropske, četrtina prebivalstva naenkrat znajde na udaru najhujše nevarnosti, dodatna desetina pa zelo blizu nje.

In ker je to hkrati tisti del prebivalstva, ki se najbolj redno udeležuje volitev, postanejo ne le njihovi interesi, temveč tudi njihove drže in bojazni pomemben političen dejavnik. Ena od glavnih značilnosti starosti pa je odpor do tveganja. Starejše, kot postajajo naše družbe, bolj sta naša politika in javna razprava osredotočeni na vprašanja varnosti, čeprav se realna tveganja nižajo – ker je pač delež mladih, ki so najverjetnejši kandidati za tvegane prakse, vztrajno niža.



Redko kje se to vidi tako jasno kot v sosednji Italiji. V zadnjem desetletju je italijanska politika postala obsedena z vprašanjem kriminala. Če poslušamo Salvinija, se nam zdi, da italijanska mesta spominjajo na brazilske favele; vzpon družabnih omrežij, ki posamezniku omogočajo, da cele dneve bulji v posnetke izoliranih dogodkov, znatno pripomorejo k temu, da si vsakdo ustvari sliko realnosti, ki najbolj ustreza njegovim predsodkom. A če pogledamo številke, vidimo, da je delež kraj in ropov že trideset let stabilen, delež umorov pa je danes trikrat nižji kot na začetku devetdesetih. Vse statistike kažejo, da je Italija danes varnejša kot kadarkoli v zgodovini. To je značilnost starajočih se družb: tveganja se nižajo, percepcija o njihovi nevarnosti pa viša.

Plodna tla za demagoge. Nič lažjega kot obljubljati varnost. Kot je pronicljivo pripomnil že Carl Schmitt, protiliberalni pravni teoretik, ki je svoje usluge ponudil nacistom, je protego ergo obligo (»Varujem, torej terjam«) nenapisano geslo moderne države. Toda ravno v tej krizi smo videli, da je nagon, ki v imenu varnosti na pomoč kliče klasični arsenal nacionalne države (meje, vojska, ograje, izredno stanje), obupno zastarel. Pregledi na meji ne bodo ustavili virusa. Širjenju se lahko zoperstavimo le z državljansko informiranostjo ter koordiniranim sodelovanjem stroke z državnimi in naddržavnimi institucijami.

K sreči vse te instrumente v Evropski uniji že imamo. Predlogi, da bi se morali reševanja krize lotiti na način kitajskega avtoritarizma, je simptom družbe, ki hoče na vsak način minimizirati tveganja – a brezglavo bežanje od njih je pogosto najboljši način, kako povečati nevarnost.

***

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

​Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, urednik Razpotij, raziskovalec na CEU, Budimpešta.