Ustvarjalni monstrum

Dušana nisem nikoli srečala, ko je imel rdeče lase. S to nenavadno knjigo Na stara leta sem vzljubil svojo mamo sem spoznala tudi Dušana, dečka, ki ga po vojni odtrgajo od mame, Dušana, desetletnika, ki je prišel v Slovenijo in so ga zmerjali zaradi las in njegove narodnosti, Dušana, ki se v hipnem navalu besa spravi na našega cineasta, ker je neprimerno pogledal v oči njegove ženske; Dušana, ki se vse svoje življenje v svoji literaturi izogiba patetiki, a zato emocije silijo ven iz njegovega glasu in telesa. Sedim v njuni jedilnici, na stenah fotografije oseb, zaradi katerih sta sploh tukaj, takšna, kot sta, dve gledališki živali, dva ustvarjalna monstruma, neuničljiva, polna življenjske sile, kako dokončujeta besede drug drugega, kako se smejeta, kako se zbadata, kako se popravljata, ne, ni bilo čisto tako, bilo je malo drugače.

Začutim nekakšno vzhičenost nad tem, da sem v tem prostoru z njima. Tako kot je bil najbrž vzhičen tudi sam, ko se je srečal z Vitomilom Zupanom, »Wolandom iz Mojstra in Margarete«, z Dominikom Smoletom, z očmi Marka Slodnjaka, z Danilom Kišem v francoskem hotelčku, v katerem je pred tem prebival Harold Pintar, z Marjanom Rožancem, ali v trenutku, ko sta z oblikovalcem Matjažem Vipotnikom ustvarila logo Slovenskega mladinskega gledališča, postal je ptica, ki je poletela. Jovanovićeva knjiga je dokument časa, razdrobljenega časa, ki je kot natrganka dogodkov, portretov, emocij, norosti, ogledal in poezije.

Spomni te na to, kaj v resnici šteje. To so ljudje, ki si jih srečal in so v tebi nekaj premaknili, ljudje, s katerimi si trčil in so v tebi nekaj zlomili, ljudje, ki so ti šli iz neznanega razloga na živce, ljudje, ki si jih ljubil in jih prav zato v nekem trenutku pahnil stran od sebe, ljudje, ki so tam zato, da jim položiš glavo na ramo, ljudje, ki ti služijo, ne da bi kaj pričakovali v zameno, ljudje, ki jemljejo in si srečen, da jim daješ, ljudje, ki s svojo ustvarjalnostjo zanetijo ogenj, ljudje, s katerimi se učiš, kaj pomeni ljubiti.