V nadaljevanju preberite:

Zunanji opazovalci o odnosih v družini verjetno izvedo največ, ko pride do zapuščinske razprave. Čisto spodobne, celo ugledne družine se v trenutku, ko je treba materialne dobrine razdeliti oziroma predati novi generaciji, pogosto sprejo. Spet drugim uspe v nekaj letih po dedovanju zapraviti premoženje, ki so ga pred tem plemenitile cele generacije.

Kar velja za posamezne družine, velja še bolj za družbe in države. Ne gre samo za to, kar imenujemo kulturna dediščina, s čimer označujemo oprijemljivo, vse bolj pa tudi neoprijemljivo zapuščino, ki smo jo podedovali iz preteklosti, bi jo morali predati našim zanamcem in za katero pogosto ne skrbimo zgledno. Gre tudi za infrastrukturo, stavbe, prostore in družbene sisteme, ki so bili vzpostavljeni v preteklih družbah in državah ter ki so z vzpostavitvijo samostojne Republike Slovenije postali njena ustanovna zapuščina.