Tiranija (pod)povprečnosti

Medtem ko iz političnih, gledaliških in celo koncertnih odrov, shodov, forumov, vizualnih instalacij, romanov, esejev, blogov in medmrežnih družbenih omrežij prihajajo vedno nova gromoglasna svarila o domnevno silnih nevarnostih različnih ideoloških zastranitev, od nacionalizma in šovinizma do populizma in seveda obveznega »fašizma«, se vse bolj zdi, da je današnji osrednji problem pravzaprav popolno umanjkanje ideologij. Seveda ne v smislu kakšnega radikalnega, rigidnega, vseobsegajočega manifesta, ampak vsaj minimalno koherentnega programa, na podlagi katerega bi lahko identificirali osnovne obrise političnih idej in intenc njenih nosilcev.

Politika je bila res večinoma vedno tudi improvizacija, to je imanentni del njene narave, saj so izzivi praviloma nepredvidljivi, vendar so se v preteklosti politiki vsaj potrudili ustvarjati vtis, da imajo zadeve pod nadzorom in da vedo, kaj počnejo. Danes se s takšnimi mimikrijami ukvarjajo le še redki, številni so celo zelo ponosni, da nimajo nobenih konkretnih načrtov in se prilagajajo vsakodnevnim banalnostim, plebejska komunikacija, ki se praviloma sestoji iz praznih fraz, všečnih floskul in celo vulgarizmov naj bi dokazovala njihovo »ljudskost« in povezanost z množicami.

Čeprav v zgodovini ne manjka tovrstnih političnih figur, so bile praviloma omejene na demokratično manj razvita ali celo povsem nerazvita okolja ali pa na ekscesne primere. Zdaj se s takšnimi pojavi ukvarjajo že skoraj povsod, celo v državah, ki so vedno veljale za trdnjavo korektnosti, dostojnosti in – kolikor je pač to v politiki mogoče – transparentnosti. Recimo za Veliko Britanijo, kjer je ob zapletih z brexitom zelo poveden komentar urednice pariškega časopisa Le Monde Sylvie Kauffmann: »Celinska Evropa opazuje kaotičnost, zbeganost, obup in razočaranje v najstarejši svetovni demokraciji, nekdanjem svetovnem imperiju in zmagovalki dveh svetovnih vojn, ki se zdaj bori zgolj za prozaične in pragmatične cilje, da bi postala nekakšen Singapur na Temzi.«

Seveda bi lahko uporabili argument, da smo se v politiki končno znebili vzvišenega elitizma in snobovstva, pojavili so se ljudje, ki so praktični, stvarni in so sposobni reči bobu bob, vendar je to zelo varljiv občutek. Pobalinska odrezavost nima nobenega dosega, pri tem pa politiki vsej svoji »ljudskosti« navkljub še naprej uživajo v elitizmu domnevne imenitnosti njihovih funkcij, namišljeni pomembnosti vsake izrečene besede, protokolarnih ceremonijah ter formalnem in predvsem neformalnem vplivu, ki ga imajo. Demokratični deficit ni zaradi nekakšnega fiktivnega podružbljanja politike in »ljudskih« voditeljev nič manjši, ampak večji, to pa velja tudi za Slovenijo. Ob fenomenu vedno novih obrazov je pri nas zelo popularen tudi tip politika, ki kot osnovo svojega »programa« poudarja, da »ničesar ne obljublja«, kar je najbolj jasno potrdilo o popolni brezidejnosti, paradoksalno pa je številnim volivcem prav takšna nesmiselna retorika najbolj všeč. Če nekdo nič ne obljublja oziroma se k ničemur ne zavezuje, potem pač ne bi smelo biti nobenega razloga, da bi kandidata takšne stranke kdo obkrožil na volilnem lističu, ne nazadnje je to odličen alibi, da mu ob zaključku mandata ni treba odgovarjati za svoja dejanja oziroma indolenco in izdajati računov.

Sicer pa politika nikakor ni edino področje, kjer je sistem že pošteno načet. Podobno velja za medijsko sceno, kjer se v popolni neselektivnosti s skoraj enako pozornostjo obravnavajo relevantna in objektivna poročila in refleksije ter hiperprodukcija takšnih in drugačnih domislic samozvanih oblikovalcev javnega mnenja, ki so praviloma tudi izrazito navijaški. Tudi kultura ni izjema, ta se pospešeno preoblikuje v poligon slabo premišljenih družbeno-političnih agitacij in/ali navidezno zelo kompleksnih in globokoumnih vsebin, ki pa za kuliso gostobesednih sofističnih teoretičnih utemeljitev nimajo nobene prave teže. V ta kontekst spadajo tudi vse pogostejši pozivi k ukinitvi elitističnih, vase zaprtih in vase zagledanih institucij, kot da bi taka »demokratizacija« res lahko predstavljala kar avtomatičen kvalitativni preskok. Učinek bi bil verjetno prav nasproten, že tako akutno pomanjkanje meril bi se le še poglobilo, poleg dnevno-političnega karakterja takšne produkcije pa bi verjetno prevladala arbitrarnost, poljubnost ali celo popoln amaterizem. In takšne tendence lahko zasledimo na še več drugih področjih, od univerz do zdravstva, kjer velikokrat prosperirajo najglasnejši, množica brezimnih, ki so resno predani svojemu poslanstvu, pa ostaja prezrta.

S Platonovimi idejami o idealni državni ureditvi s filozofi kot nosilci oblasti bi se težko strinjali, vendar postajajo nekateri njegovi pomisleki o demokraciji ob sedanjem razvoju dogodkov celo povsem umestni. Če se izgubijo vsi standardi se prej ali slej zgodi, da ljudje »napačno razumejo svobodo in se zato nagibajo k individualizmu, egoizmu in neodgovornosti«. To vodi najprej do nadvlade povprečnežev in nato do diktature, saj bodo ljudje za vodjo naroda »izvolili največjega zapeljivca ljudstva, ki se iz začetnega laskača spremeni v tirana, saj se pretirana osebna in politična svoboda ne spremenita v nič drugega kot v pretirano hlapčevstvo«. Teh opozoril sicer ne gre jemati dobesedno, stanje za zdaj še ni tako alarmantno, res pa smo zabredli že zelo globoko, nadaljnja erozija osnovnih standardov pa bi lahko bila prej ali slej tudi usodna. Elitizem ima sicer lahko tudi zelo negativne konotacije, vendar delno oziroma v svoji žlahtni različici zagotavlja tudi profesionalnost, kompetentnost, resnost in dostojnost. In to so prvine, ki jih v svetovni in domači politiki, pa tudi v kulturi in na drugih družbenih področjih, najbolj pogrešamo.