Naj predrzno karikiram. »Odstopiti ali ne odstopiti? Ravna bolj žlahtno, kdor trpi strelice nehvaležnežev, ali tisti, ki sredinec stegne in vsemu skupaj konec naredi?« Tako nekako se je moral pretekli vikend hamletovsko spraševati kulturni minister Dejan Prešiček, čigar temperament je bil v zadnjem času podvržen podrobnim novinarskim analizam. Nazadnje se je vendarle odločil, da je sredinec pripravljen pokazati le, če bo premier Šarec za. Ta je sicer ministra pohvalil, a nato vendarle odločil, da ga ne bo več mučil in pustil, kot svetega Boštjana, priklenjenega ob kolu.

Podrobnosti zadnje afere ne bom preveč pogreval, ker je bilo o njej že dovolj napisanega. Nekatera poročanja so bila dostojna, spet druga, kot po navadi, na meji neutemeljene gonje. Teza o medijskem linču ministra Prešička me sicer ni prepričala, čeprav namigovanja, da je minister kakorkoli odgovoren za samomor svojega uslužbenca, glede na predstavljene okoliščine, niso vredna resnejše obravnave.

A čeprav smo teme vsi že siti, naj vendarle ponudim kratko variacijo na temo. Ne bom torej ugibal o prekomernih količinah »rumenega žolča« v ministrovem telesu ali njegovih superiornih vodstvenih sposobnostih, ampak o tem, zakaj je dosledno klicanje na odgovornost javnih funkcionarjev v Sloveniji pogosto tako travmatičen in emocionalno nabit proces. Pomembno se mi tudi zdi, da zgodba, ki je vendarle sistemske narave, v njenem središču so namreč hudo skrhani odnosi med zaposlenimi v eni izmed ključnih javnih ustanov, ostane pod drobnogledom javnosti.

Mar drugod po svetu ni enako? Mar niso to resne stvari? Seveda je, seveda so! Pa tudi posploševati je težko. Nekatere napake ministrov Slovence bolj vznemirjajo kot druge. Na primer to, da se službene limuzine koristi v prostem času za prevažanje metel, pralnih praškov in saksofonov. Peš naj gredo! Enako nas nervirajo vprašanja hierarhije: za nekatere »prave gazde« nimajo nikoli dovolj trde roke, spet drugim se zdi, da direktor že maltretira, če jih bolj osorno nagovori. Afera Prešiček je torej ponudila popolno eksplozivno zmes, ki je povsem polarizirala javno mnenje.

Kako pa je bilo na strani obtoženca? Da ministrom in njihovim družinam, ko okoli njih izbruhnejo afere, ni lahko, si najbrž ni težko predstavljati. Vseeno pa si vladnih funkcionarjev, ki vendarle zasedajo pozicije moči, z razlogom ne umišljamo pogosto v vlogi žrtev. Še posebej ne, kadar tleča afera vključuje debato o ministrovem šikaniranju in njegovih anonimnih žrtvah. Prav zato Židanova slikovita psevdo-religiozna govorica, ki jo je prejšnji teden mobiliziral v zagovoru kulturnega ministra, ni bila najbolj posrečena. Minister se mi je seveda smili, tako kot se mi smilijo vsi, ki so izpostavljeni grobim napadom, pa naj bodo upravičeni ali ne, a javno klicanje funkcionarjev na odgovornost, ki jim jo pač nalaga njihovo delovno mesto, še zdaleč ne gre enačiti s pasijonom. Ne le da smo vsi krvavi pod kožo, tudi zamenljivi smo vsi.

Nenazadnje je bil odstop Prešička vendarle boljša od obeh možnosti. Res je, da so podtikanja, polresnice, žalitve in grožnje – žal – sestavni del udejstvovanja v politiki in javnem prostoru. Toda oporekati blatenju zunanjih anonimnežev je vendarle nekaj povsem drugega, kot ugovarjati kritikom v lastni hiši. Okopov se pač ne da braniti z nožem v hrbtu.

Še pomembneje pa se zdi, da sta minister v odhajanju in premier Šarec pametno vrnila žogico uslužbencem ministrstva. Upam, torej, da se zgodba o mobingu zdaj šele začenja in da bodo mediji o njej še naprej vestno razglabljali. Anonimneži z ministrstva lahko zdaj namreč mirno stopijo pred ekrane in spregovorijo o svoji stiski, pri čemer pa ni nemogoče, da se bo afera Prešiček zaključila podobno kot britanski »Plebgate«.

Zgodbi imata nekaj podobnosti. V obeh namreč nastopata ministra s koleričnim temperamentom, ki se znašata nad podrejenimi. »Plebgate« sem si zapomnil, ker je izbruhnil ravno takrat, ko sem se iz Ljubljane preselil v Durham. 19 septembra 2012 je takratni član konservativnega kabineta in vladni »Chief Whip« Andrew Mitchell s kolesom zapuščal Downing Street. Toda kovinska vrata na začetku ulice so bila zaprta, dežurni policisti pa so Mitchella, kljub temu da je kolesaril, preusmerili na vhod za pešce. Ker je moral »glavni bič« razjahati, je izgubil živce in nič hudega sluteče policiste ozmerjal s »plebejci«. V času ko je Cameronov konservativni kabinet – poln bivših gojencev elitnih internatov – klestil policijski proračun, je žaljivka z družbeno-razrednimi konotacijami postala toksični simbol vladnega elitizma. Čez slab mesec je bil Mitchell, kljub temu, da je policistom izrekel opravičilo za svoj izpad in odločno zanikal uporabo besede »plebejec«, prisiljen odstopiti.

A že nekaj mesecev po Mitchellovem odhodu se je s pomočjo medijev izkazalo, da so nekateri policisti v aferi krivo pričali in da je minister najbrž ves čas govoril resnico. Še vedno je držalo, da se je Mitchell do policistov vedel neprimerno, a obseg prepira in uporabljene besede, zabeležene v policijskem zapisniku, so izgubile svojo verodostojnost ter postale stvar interpretacije. Policisti, ki so pred tem uživali podporo javnosti, pa so se iz žrtev nenadoma prelevili v možne storilce kaznivih dejanj.
Čas bo pokazal, ali so na našem kulturnem ministrstvu možni podobno škandalozni preobrati. Upam le, da nas ob njih ne bodo spet prevzela čustva.

***

Gašper Jakovac je dr. literarnih ved, ki živi in dela v Veliki Britaniji.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Dobro jutro!

Težave z zgodovino

Sorodni članki

Sveže dnevne novice takoj, ko se zgodijo

Več iz teme

Komentarji

Novice

Gospodarstvo

Delov poslovni center

Šport

Kultura

Mnenja

Magazin