Štirje možje se klatijo

Še pred zajtrkom se fantje odpeljejo z dvorišča. Jutro je še dišeče sveže, a napoveduje se še en ubijalsko vroč poletni dan. To četverice nemških kolesarjev niti najmanj ne moti. Pot proti Trstu jih bo ves čas naklonjeno vodila navzdol. Povsem drugače je bilo dan prej, ko je sonce nabilo termometre na maksimum in so se oni z Mosta na Soči prebijali proti Krasu navzgor skozi Čepovan, Lokvo in Trnovo, potem skozi Trnovski gozd navzdol v Vipavsko dolino pa spet zagrizeno navzgor proti Štanjelu.

Še za mlade športne garače je takšna trasa z vzponi in spusti v tako rekordno vročem dnevu, kot je bil prejšnji četrtek, izjemno naporna, a četverica jo je zmogla brez pretresov. Sonce je pripekalo, mučila jih je žeja, toda do svojega etapnega cilja pod štanjelskim gradom so prišli živi in zdravi. V mladih letih niso bili kakšni posebni športniki. Zdaj pa, ko se bližajo že sedmim, eden celo osmim križem, takšno pot nenadoma zmorejo. Ne ravno mimogrede; a za upokojence, nekdanjega bančnega uslužbenca, zavarovalniškega agenta, malega podjetnika in računovodjo, je kolesarska tura od Trbiža do Pirana izvrstna avantura.

Vsak dan odgriznejo en kos poti, ravno toliko, kolikor je zmorejo baterije njihovih električnih koles. S pomočjo elektrike vrtijo pedale čez idilično podeželje, ki ga skozi okna svojih limuzin ne bi nikoli videli. Na pametnih telefonih imajo navigacijo, ki jim sproti ponuja vse mogoče znamenitosti in bližnjice. Svoja močna nemška kolesa zlahka poženejo več kot predpisanih 25 kilometrov na uro in v jutranjem hladu prehitevajo redke traktorje, ko se prebijajo mimo Gorjanskega in Nabrežine naravnost v center Trsta, kjer bodo sestopili tik ob vhodu v Cafe degli Specchi ter spili točeno pivo in posrebali espreso. Naslednji dan jih čaka Piran; pripedalirali bodo do Punte in se vrgli v morje.

Odkar imajo električna kolesa, se znova počutijo mlade.