Razširitev področja hrupa

Zdaj je čas za sanje o tem, kaj bo zatem. Moj načrt je preprost. Ko bo epidemije konec, si bom kupil Metal Machine Music, album Louja Reeda iz leta 1975. Težko bi našel boljšo metaforo za čas, v katerem smo se znašli.

Dvojni album hrupa električne kitare brez melodij, brez večjih sprememb v zvočnem vtisu, z odsekanimi začetki in konci skladb, ki onemogočajo časovno orientacijo, s toni, v katerih lahko morda prepoznamo kvarto, interval zvoka rešilnih vozil. Dvojni album brez skladb, brez glasbe, brez smisla ... in brez pravega konca.

Gramofonske plošče se, kot vemo, »ustavijo« z neskončno krožečo zanko, ki preprečuje, da bi igla zdrsnila na nalepko. Na tem albumu pa tudi ta del plošče, kjer običajno ni posnetka, predvaja hrup. Dokler ne dvignemo igle, se hrup ne ustavi. S komaj slišnimi vmesnimi poki, ki jih povzroča prehod na začetek novega kroga, se »glasba« lahko nadaljuje v večnost. Končati jo moramo sami.

Danes na trgu težko najdeš kak star izvod te zelo lepe plošče, ki ne bi bil označen kot umaknjen iz prodaje. Lou Reed si je s tem albumom zapravil ugled in doživel poenoteno kritiko, saj so poslušalci pričakovali glasbo, dobili pa »odpadne zvoke«. A vendar mu tega albuma ni bilo nikdar žal. Leta 2002, dobrih 25 let po njegovem izidu, ga je prvič izvêdel v živo.

Tokrat z zavedanjem, kako pomemben vpliv je imel na razvoj smeri v glasbi, kot je na primer glasba hrupa (noise – danes kako sekundo, dve takšnih zvokov večkrat slišimo tudi v pop skladbah). »To je album, ki zagotovo odžene iz sobe vse prisotne, še preden se konča,« je po štirih letih od izida zapisal Billy Altman v vodniku po ploščah revije Rolling Stone.

Ko sem poslušal album in si ogledoval njegov ovitek, sem zato pomislil: lahko kdo najde boljšo glasbeno metaforo za rez, ki ga je naredil v našem življenju, v življenju Evrope in sveta novi koronavirus?

O svetu pred novim koronavirusom in po njem je bilo v teh dneh napisanega veliko. Veliko je bilo prelomnih besed o spremembah, ki jih prinaša, o posledicah in vzrokih. Še tako utemeljena in utemeljevana mnenja filozofov, sociologov, zgodovinarjev, ekonomistov, politikov in mnogih drugih o naši prihodnosti pa so vendarle samo ugibanja.



Kaj se bo po takšnih trenutkih dogajalo s človeštvom, je namreč odvisno od preveč dejavnikov. Zgodovine tu na primer ne moremo kar preslikati v prihodnost, ker še nobena velika epidemija ni doletela civilizacije, obsedene z zdravjem in razumskim obvladovanjem življenja (od uravnavanja rojstev do uravnavanja smrti).

Za načrtovanje življenja »zatem« seveda potrebujemo analize in projekcije, tudi mnenja. Ne potrebujemo pa tega, da se posamezni strokovnjaki spremenijo v vedeževalce, v samozavestne napovedovalce tega, kaj bo. Vsaj za gospodarstvo je empirično preverljivo, da slabe napovedi lahko pomembno pripomorejo k slabemu izidu, za vsa druga področja pa je, močno sumim, podobno.

Namesto vedeževanja zato mnogo bolj potrebujemo in bomo potrebovali realen vpogled v sprotno stanje, v to, kar je tukaj in zdaj, in nenehno opozarjanje na to, da so projekcije vedno zgolj projekcije. Če nekdo ve, kaj je bilo in kaj je, sicer lahko poda verjetnejše ugibanje o prihodnjem razvoju od drugih – prihodnosti pa vendarle ne more napovedovati. Prav lažna samozavest o prihodnosti, ki je ne more nič spremeniti, je pahnila Evropo v sámo žarišče bolezni in zameglila zmožnost presoje nam vsem, zlasti pa tistim, ki so zbirali podatke o nevarnosti za javno zdravje.

Louju Reedu je izkušnja s provokativnim in neuspešnim albumom pomagala. Negativne kritike so ga zdramile in mu pokazale meje. Njegov naslednji album, Coney Island Baby (1976), je eden najbolj umirjenih, prijetnih, prijaznih in preprostih albumov, kar jih je naredil v življenju. Uspeh po krizi. Črnino ovitka Metal Machine Music je na Coney Island Baby zamenjala belina. Usnjeno obleko je zamenjala kabaretna. Podoba glasbenika pa je ostala enaka. To je prihodnost, ki bi nam jo želel tudi sam.

Sanje o tem, kako si bom po koncu trenutne osamitve poiskal Reedov album in kako si ga bom zavrtel v spomin na tale čas, mi zato prinaša nekakšen srednjeveški mir. Željo, da bi bile naše skrbi v prihodnje drugačne: manj usmerjene v to, kako lahko poskrbimo zase, in bolj v to, kako lahko poskrbimo za druge.

A če bomo hoteli opaziti tudi druge, bomo morali dvigniti gramofonsko iglo in se prenehati slepiti, da se je »album« začel šele s pojavom virusa; da nam ni treba poslušati opozoril in izkušenj iz sveta, ki ga imamo za manj razvitega. Malo manj se bomo morali ukvarjati s sabo, tudi s svojim zdravjem in življenjem, predvsem pa z željo po nenehni gotovosti. Imamo priložnost: a lahko jo zapravimo prav tako zlahka, kot nas je doletela.

***
Kozma Ahačič je dr. slovenistike, urednik portala Fran in raziskovalec