Raznašalec naš vsakdanji

Rano jutro. 5.30. Zdramim se, ne vem, ali kar tako ali zaradi ropota motorja, ki brzi po ulici in se ustavi pred vrati naše stavbe. Loputanje zapirajočih se vhodnih vrat, zvok motorja, ki speljuje, in že ga ni več. Obrnem se in zaspim. Ko se čez dobro uro, ko vstanem, kuha kava, stopim do nabiralnika. V njem me čaka sveži izvod današnjega časopisa.

Ko sem prvič od blizu opazovala, kako poteka delovni proces pri tiskanju in distribuciji časopisa, me je presenetila logistika, potrebna za to, da dobimo naročniki tiskanih časopisov v nabiralnik svoj izvod, še preden večina od nas sploh odide od doma. V nočnih urah sem obiskala našo tiskarno. Od trenutka, ko uredništvo vsebinsko in oblikovno konča vse strani ter jih nato po elektronski poti pošlje v tiskarno, kjer ga je treba natisniti, zložiti, vanj vstaviti potrebne priloge, razporediti število izvodov po rajonih, opremiti z naslovi, razporediti pakete po linijah, dostaviti naslovljene izvode do določene ure na ljubljansko pošto, razvoziti časopise na prodajna mesta po vsej Sloveniji in na mesta, kjer jih prevzemajo raznašalci, poteče vsega nekaj ur. Nekaj ur koncentriranega dela, v katerega je vpleteno veliko akterjev in prav vsak od njih pripomore k temu, ali bo časopis pravočasno pri naročniku. Zadnji izvod časopisa je natisnjen ob enih zjutraj, prvi na pot odpotujejo že opolnoči. Približno 40 kombijev obišče vso Slovenijo, najbolj oddaljeno prevzemno mesto je v dobrih 200 kilometrov od Ljubljane oddaljeni Lendavi.

Šteje vsaka minuta. Minutam zamude pri uredniški oddaji časopisa, ki jim največkrat botrujejo večerni športni dogodki, se rada pridruži še kakšna težava v tiskarni, ki se seveda zgodi ravno takrat, ko je najmanj treba. Slabo vreme, zastoj na cesti, pa imamo težave. Ko raznašalec končno dostavi časopis naročnikom, se lahko zgodi, da bo zamujal prav zaradi vseh prej naštetih razlogov, stranka pa bo jezna, ker časopisa ni dobila pravočasno. In verjemite mi, da znajo biti glede dostave časopisa stranke včasih zelo občutljive, včasih jih moti ropot motorja, največkrat pa je časopis prepozen, četudi pride že ob peti uri zjutraj.

Slovenija ima med kupci časopisov več kot 80 odstotkov naročnikov, 20 odstotkov predstavlja prodaja časopisa v trafikah in na drugih prodajnih mestih. Podobno je razmerje med naročniki in nenaročniki v Avstriji in Nemčiji, Italija ima naročnikov nekoliko manj, na Hrvaškem pa je razmerje skoraj obrnjeno. Za slovenske založnike tiskanih medijev je zato zelo pomembno vprašanje pravočasne dostave časopisa na dom vsakega naročnika. Globoko ukoreninjene navade, da mora časopis prispeti v nabiralnik zgodaj zjutraj, ni mogoče spremeniti. Obred jutranje kave ob časopisu je razkošje, ki si ga še lahko privoščimo, vsaj v urbanih okoljih.

Se spomnite kakšnega ameriškega filma, v katerem fant na kolesu raznaša časopise in jih kar med vožnjo meče na hišne prage oziroma vrtove hiš? Svoje čase je bilo tudi pri nas običajno, da so časopise raznašali srednješolci pa potem študenti. Med bivšimi raznašalci Dela je kar nekaj zvenečih imen današnjih gospodarstvenikov, tudi nekateri naši nekdanji uredniki so kot mladostniki raznašali Delo. A danes časopisov ne raznašajo več študentje in dijaki. Tudi poštarji vse manj. Pošta zaradi racionalizacije poslovanja zmanjšuje število zaposlenih in zapira poštne poslovalnice, kar je še eden od trendov, ki jim tudi Slovenija očitno ne more ubežati. Poštarji časopis prinesejo pozneje kot raznašalci, ponekod tudi ne vsak dan. Slovenija je geografsko in glede poseljenosti zahtevna dežela. Ljudje živijo tudi v zelo odročnih krajih, kamor ne pride ne poštar ne raznašalec.

Kako torej prinesti časopis našemu naročniku pred 7. uro zjutraj vsak dan v letu, razen nedelj in praznikov, brez zamud, v vsakem vremenu, ob vsakem letnem času, na vsak naslov, je vprašanje, s katerim se intenzivno ukvarjamo. Raznašalci, pošta, lastni prevzem na drugi lokaciji, še kaj drugega?



Nisem vedela, da imajo raznašalci časopisov svoj dan, to je 4. september, ki je spomin na dan, ko je leta 1833 desetletnik po imenu Blarney Flaherty postal prvi uradni raznašalec časopisa The Sun po ulicah New Yorka.

Delo raznašalca danes ni pretirano priljubljeno ali zaželeno, saj je treba vstajati kmalu po polnoči, imeti prevoz, ki deluje v vsakem vremenu, dopust je problem, ker je treba najti zamenjavo, prav tako za bolezen. Plačilo je korektno, vendar ni mišljeno, da bi človek živel samo od tega, da nekaj ur na dan raznaša časopise. Bolj ali manj je to dopolnilno delo, poleg »prave« službe ali kot dodaten zaslužek ob drugi dejavnosti. Tudi upokojenci si z raznašanjem časopisov lahko izboljšajo proračun.

V času, ko je delovnih mest nekako dovolj, zanimanja za to delo ni veliko. Zato je toliko pomembnejših tistih malo manj kot 500 raznašalcev, ki še vedno vsak dan raznosijo tudi do sto tisoč izvodov časopisov in revij, na raznašalca med tednom okoli 15 kilogramov časopisov na dan na povprečno 150 različnih naslovov, ob sobotah je teža dvojna. Nekateri v tem poslu vztrajajo že več kot dvajset let.

Podobno kot pri nas imajo urejeno raznašalsko službo v Avstriji. Le da se pri njih z raznašanjem časopisov poleg posameznikov ukvarjajo tudi manjša podjetja in obrtniki, ki imajo sicer drugo glavno dejavnost in si s tem zagotavljajo dodaten stalen zaslužek, priložnost za zaposlitev pa dobijo tudi teže zaposljive osebe. Vredno razmisleka.

Simon. Tako je ime našemu raznašalcu. Ali veste, kako je ime raznašalcu, ki časopis dostavlja vam?

***
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.