V kolumni preberite: 

Pred očmi se nam izriše pokrajina s tisočletno zgodovino, ki je bila vedno na nemirni meji. Harmonično naravno okolje dopolnjujejo skrbno obdelana rodovitna polja, nad njimi pa se na hribih dvigajo utrjeni kompleksi verskih objektov in posvetnih utrdb, ki obvladujejo okolico. Povezuje jih sodobna, visokotehnološka infrastrukturna mreža cest in železnic. V dobro organiziranih in utrjenih vaseh živijo naseljenci, ki so predvsem poljedelci, vendar pa se v obdobjih nevarnosti oborožijo in s prostovoljnimi milicami pomagajo rednim vojaškim četam pri pacifikaciji pokrajine. Kljub skrbno načrtovani infrastrukturi nadzora namreč nedaleč stran od utrjenih naselij živijo tudi drugi, manj organizirani, naravnost barbarski domačini, ki jih ni dobro izpustiti izpred oči, včasih je treba nad njimi izvajati zastraševalne akcije, da ne pozabijo, kdo je vladar prostora. Poleg tega je meja zelo blizu, na drugi strani pa zaostale, a nemirne in nevarne pokrajine. To je oborožena mejna marka, kjer se naseljenci kalijo v obrambi širše domovine in kjer nova arhitektura in krajinsko načrtovanje vzpostavljata dolgoročno infrastrukturo oblasti in nadzora.