V nadaljevanju preberite:

Danes vemo, da so kometi kepe umazanega snega – nekaj desetmetrske do nekaj desetkilometrske gmote, ki se gibljejo okoli Sonca. Večina jih je v zunanjih delih Osončja – v Kuiperjevem pasu in Oortovem oblaku, nekaj desetkrat do dvestotisočkrat dlje od Sonca, kot je Zemlja. Če komet zanese v notranje dele Osončja, ga Sončeva svetloba segreje in deloma upari. Nastali delci plina in prahu se razporedijo v značilen dolg rep, ki ga, osvetljenega s Sončevo svetlobo, lahko opazujemo več tednov ali mesecev. Sčasoma se delci razkadijo, kometi odfrčijo nazaj v globine Osončja in ugasnejo. Mnogi se ne vrnejo nikoli več. Tisti na eliptičnih tirnicah se ponavljajoče vračajo, vse dokler povsem ne izparijo.

Najbolj znan periodični komet je Halleyjev komet. Ob mimoletu Sonca ustvari svetel rep, viden s prostim očesom. Imenuje se po Edmondu Halleyju, ki je leta 1705 ugotovil, da je več kometov, omenjenih v zgodovinskih virih, pravzaprav isti komet, ki se vrača vsakih 75 oziroma 76 let. Prav opazovanje Halleyjevega kometa leta 1301 je navdušilo slikarja Giotta di Bondoneja, da je na sliki Čaščenje modrecev prvi upodobil betlehemsko zvezdo kot zvezdo repatico. V znanih virih je najti prvo omembo opazovanja kometa, ki ustreza opisu Halleyjevega, že leta 467 pred našim štetjem. Opazovali naj bi ga tudi leta 12 pred našim štetjem, torej približno v času zgodbe o Jezusovem rojstvu.