V nadaljevanju preberite:

Na letošnji maturi se je po naključju (posamezne pole namreč žrebajo in nekatere nikoli nimajo sreče, da bi prišle med dijake) znašla tudi jezikovna analiza nekega mojega besedila o zgodovini slovenščine. To je nenavaden občutek. Po eni strani je lepo videti, da trud z besedilom ni šel v nič in da se je besedilo sestavljavcem mature zdelo uporabno; po drugi strani pa besedila, ki jih dijaki analizirajo na maturi iz slovenščine, verjetno za njih v tistem trenutku niso ravno prijetno branje.

Nekaj dni po rezultatih mature pa me je čakalo presenečenje. Dobil sem elektronsko sporočilo maturanta Andraža (prijazno mi je dovolil, da ga omenim z imenom). To seveda ni bilo ne prvo ne zadnje pismo, ki sem ga dobil z vprašanji ali pobudami na temo mature – a bilo je dovolj nenavadno, da sem zastrigel z ušesi in se mu malo bolj posvetil. Jezik tega pisma je preprosto – pel svojo glasbo. Bil je oseben, dodelan, nosil je pridih tiste sodobne starinskosti, ki jo občutimo ob branju sodobnih prevodov starih nemških in latinskih pisem slovenskih intelektualcev.