Pisatelj in sinji kit

Philip Roth je nekoč dejal, da bi morali brati samo tiste knjige, ki nas pičijo in ugriznejo. On je že pisal takšne. Težko bi se odločila, kateri njegov roman je moj najljubši. Ameriška pastorala ali pa Zarota proti Ameriki, morda Poročila sem se s komunistom. Rothova zadnja dela so bila vedno tanjša – leta 2010 je javno oznanil, da bo prenehal pisati. Bila so tudi vedno bolj mračna, v njih je premišljeval o minljivosti, seks, o katerem je tako rad pisal, je zamenjal za novo temo – smrt. Umrl je ta teden, star je bil 85 let.

Pisanje je bilo njegovo življenje, čeprav je imel nekaj divjih zakonov in ljubezenskih zvez, je najraje sedel za mizo in pisal. Pisanje je imel rad, a je bilo zanj garanje. Težko je začenjal novo knjigo. Včasih je popisal sto strani, preden je končno našel en sam stavek, ki je bil živ. »Iz teh stavkov, v katerih sem iskal življenje, sem potem sestavil začetek romana, prvo stran. Šele potem sem lahko začel.« Pisal je vsak dan, in če je vztrajno sedel za mizo, je nastala knjiga. Seveda je bil vsak roman tudi zgodba o njem, oziroma kakor je dejal, o nekom, ki igra mojo vlogo.

Rothovi stavki niso poetični, ni bil veliki mojster jezika, ki bi v neskončnost pilil fraze, in v njegovih zgodbah boste zaman iskali dihanje metafizike ali možganske vijuge filozofije. Tudi opisom narave se je, tako kot večina judovskih pisateljev, raje izognil. Roth je psihološki realist. To je moška pisava. Predrzna. Enostavna. Učinkovita. Feministke ga nikoli niso marale. Čeprav je ustvaril nekaj izjemnih junakinj, so mu očitale, da so v njegovih romanih ženske le nekaj več kot telo. Kot Tolstoj ima dober talent za opisovanje družin in njihovih nesreč, ki se kot dediščina prenašajo iz generacije v generacijo. Odlično za opis ameriškega junaka, ki je v mladih letih ves bleščeč in ki lahko postane vse, kar si želi, a na koncu se spremni v banalnega dolgočasneža.



Zaslovel je v 60. letih, s knjigo Portnoyeva tožba, izpovedjo judovskega fanta, ki ves čas masturbira in razmišlja o seksu. Ko jo je napisal, je imel komaj sedemindvajset let. Pri reviji The New Yorker so jo ironično označili za »eno najbolj umazanih knjig, kar so kdaj izšle«. Zaradi nje si je nakopal sovraštvo judovske skupnosti, a je dobil tudi mnogo oboževalk, ki so mu začele pošiljati telefonske številke in fotografije, na katerih so v kopalkah. O tem je vedno sanjaril, a potem je slava postala preveč naporna in se je preselil na deželo. Pozneje je ustvaril svoj alter ego, ki ga je poimenoval Nathan Zuckerman in je postal glavni junak njegovih zgodb, na začetku je bil v središču dogajanja, pozneje ga je spremenil v opazovalca, v nekoga, ki komentira zgodbo. Grški zbor.

Antiutopija Zarota proti Ameriki, v kateri opisuje, kakšna bi bila Amerika, če bi leta 1940 na predsedniških volitvah zmagal Charles Lindbergh, prav ta, ki je prvi preletel Atlantik in je bil velik simpatizer nacizma, postaja vedno bolj aktualna. V romanu Lindbergh kmalu po tem, ko pride v Belo hišo, sklene pakt s Hitlerjem in počasi, a vztrajno se v ameriških mestih in vaseh začne gonja proti Judom. Ko so ga novinarji spraševali, ali se mu politično vedno bolj mračen sodobni svet zdi podoben tistemu, ki ga opisuje v romanu, je dejal, da je bil Lindberg vsaj junak, predsednik Trump pa je neizobražen in neotesan slepar. Ko je Roth prenehal pisati romane, se je iz osame v Connecticutu preselil nazaj v New York. Dobival se je s prijatelji, hodil na koncerte (oboževal je Mahlerja) in gledal stare filme. Ni pogrešal pisanja, brez katerega nekoč ni mogel živeti.
Eden od njegovih prijateljev se spominja, kako je nekoč na vrhuncu svoje kariere Roth po dolgih mukah končal enega od svojih romanov. Olajšano je odložil pero in šel na sprehod po New Yorku. Zavil je v naravoslovni muzej in se odpravil na oddelek, kjer so razstavljene živali, ki živijo v oceanih. Pod stropom je visel velikanski model sinjega kita, nekaj časa ga je opazoval in potem si je rekel: »Kaj bom zdaj? Bom ves dan gledal tega kita?« Odšel je iz muzeja, se vrnil v stanovanje, sedel za mizo in začel pisati novo knjigo.