Pihanje v veter

Odkar poznam Roberta Zimmermana, se navdušujem nad vsemi, ki pihajo v veter. Zato vedno z zanimanjem preberem članke, v katerih novinarji zgroženo pišejo o vetrnicah, ki vznemirjajo javnost. In o do skrajnosti ogorčenemu ljudstvu, ki jim drugi kradejo vse, kar se ukrasti da. Celo veter. Zdaj bi radi Avstrijci kradli Štajercem še veter. Oni bi imeli elektriko, mi pa bonaco, ali kaj? V Sloveniji imamo vedno dovolj razlogov, da se upremo. Zakaj se ne bi vetrnicam, vas vprašam.

Zadnjič so nam za dve urici odklopili elektriko. Najprej nisem mogel v službo, ker se električna vrata niso odprla. Potem se nisem mogel priklopiti na noben strežnik in sem ostal sam teleban, odrezan od vsega sveta. Nisem si mogel niti kavice skuhati, kaj šele malice. Pa še zebsti me je začelo. Vse to v manj kot eni uri. In sem, takole počez, računal: nuklearka je greh, Teš 6 je ena sama korupcija, potrata in svinjarija, reke morajo ostati, plina smo se v Kopru in Trstu komaj ubranili. In zdaj bi nam še veter ukradli, ptiče sesekljali in Pipistrele sklatili z oblakov, vas vprašam. (Čeprav, mimogrede, zdi se mi, da je zadnjič en sam samcat krivolovec iz bližnjih vasi sfaširal ene tisočkrat več ptičev kot vse vetrnice v srednji Evropi skupaj.)

Torej, ko vidim vse te hude žrtve, zaradi katerih lahko vi zdaj berete časopis, gledate v ekrane, pišete najgloblje modrosti na vsa vaša omrežja, srebate kavice in čajčke, se brijete, umivate, pečete krofe in rajate času primerno, si mislim, da bi bilo treba nekaj spremeniti. Če bi se jaz ukinil, bi zagotovo prišparal svetu kar nekaj ton odpadkov, da o kisiku in ogljikovem dioksidu ne govorimo. Še manj umazanije bi sproducirali, če bi se Slovenci ukinili v celoti. Največji problem pri tem načrtu bi bil prepričati preostalih 7,5 milijarde ljudi, da bi sledili lepemu slovenskemu zgledu. Jih imam namreč na sumu, da bi nas pustili v večna lovišča, oni pa bi kurili kisik dalje, spuščali vse mogoče žlahtne in manj žlahtne pline v zrak, vrteli bi še več vetrnic in nukleark. In kaj bi dosegli? Vprašajte Roberta Zimmermana!



Nedavno bi se bil skoraj zapletel v debato z nekom, ki je rekel, kako velika neumnost je, ker hočejo Hrvati in Italijani poleg tisoče že opravljenih vrtin še malce bolj prerešetati dno Jadranskega morja. In da bi morali Slovenci to početje ustaviti.
Ha, domišljavost pa takšna! Slovenci ne moremo ustaviti niti enega piškavega hrvaškega policijskega čolna, ki se šele od arbitraže dalje (pozor, od tiste arbitraže, za katero nam profesorji mednarodnega prava in cenjeni ustavni pravniki zatrjujejo, da je bila v našo korist, in nas pri tem gledajo v oči) postavlja dobro miljo pred Piran in šikanira domače ribiče. Slovenija skupaj z bruseljsko vrhuško ne zmore še proti peščici hrvaških ribičev, ki po istem arbitražno slovenskem morskem dnu vlečejo grablje in na najbolj neselektivno možen način pobijajo vse živo, niti mezinca uperiti. Pa bi rada vplivala na svetovno okoljsko politiko?



Ni malo Slovencev, ki bi ta hip ustavili Luko Koper in jo skupaj z železnico (ampak samo tisto proti morju, da ne bo nesporazumov) zapečatili v imenu okoljskega svetohlinstva. Še najboljša Lučka na svetu je pritrdila najboljši novinarki Petri, kak velik ekološki dizaster da bi bil drugi tir. Tu se še sprevrženost konča. Veste, koliko bi se poznalo, če bi ta hip poslali Luko v večna lovišča? Prav toliko, kot če bi tja poslali dva milijona Slovencev. V Trstu bi v desetih letih podvojili pretovor.
Največji problem, torej naftovod s 50 milijoni ton nafte letno, ki jo vsak dan veselo pretakajo sosedje v Žavljah, le šest kilometrov stran od Kopra iz tankerjev, pa bo ostal, pa naj Slovenci izvolijo Angelo Merkel, Thereso May, Putina ali Džingis Kana za predsednika. Slovencev in koprske luke ne bi bilo, zrak, ki ne pozna meja, in svetovno okolje pa še en kanček na slabšem.

Lahko pa bi sosedom dali zgled. Na primer z vrtinami. Ne v morskem dnu, ampak blizu njega. In iz tisoč metrov globine črpali toplo vodo. Tako kot to počnejo v Prekmurju, na primer. In bi s to toplo vodo nadomestili toliko in toliko ton nafte, premoga, nukleark in drugih hudičevih podob, ki tako mučijo ta bogaboječi živelj. Špance, Dance, Holandce, Nemce, Japonce in vse, ki so menda okoljsko in vetrno-električno daleč za Slovenijo, pa bi lahko izzvali na dvoboj – za prevlado v domišljavosti, seveda.