Oljčna forma viva

Pred praznično vročico sem se skril v starodavni oljčnik z milijoni nenavadnih skulptur, živih spomenikov, ki so svoje pravljične oblike klesali tisoče let. Obmorska državna cesta na peti italijanskega škornja je le kilometer stran. Morja ni slišati. Samo veter na starih zidovih nekaj šepeta o Mesapih, povezanih z Iliri in torej tudi z nami. Čez polja valovi zeleno pšenično klasje in razposajeno makovo cvetje med klasjem oznanja praznik. Jaz pa na drugem svetu, v družbi slona, levje grive, opice, starca in nešteto drugih pravljičnih bitij, razvejenih, razcepljenih, košatih, skrivenčenih, odprtih v večnost. Njih debla mora objeti po več ljudi skupaj. Apulija je najbolj oljčna italijanska dežela. Ima 15 dreves na prebivalca, torej okoli 60 milijonov oljk. Vsaj četrtina milijona je tisočletnih. Mnoge so dajale olje še Juliju Cezarju in starim Rimljanom. Lastnik ene največjih (s 14-metrskim obsegom) v Apuliji Pietro Principe se spominja, da je samo ta velikanka v eni sezoni dala 700 kilogramov oljk, okoli 100 litrov olja.

Primorci bi jih morali imeti vsaj dva milijona (petkrat več kot zdaj), če bi hoteli tekmovati z Apuljčani. »Skrivenčena debla so pogosto zvita okoli svoje osi, ker jih skozi stoletja vrtinči veter. Japonci jih kar objamejo in uživajo ob njih,« pove Angelo Ghionda iz Masserie Palombare Grande pri kraju Ostuni. »Moj oče prinaša v oljčnik pikapolonice, ker menda jedo škodljivce. Notranjost debel, ki počasi trohni, je treba čistiti, oljke pa obrezovati vsaki dve leti. Radi bi Unescovo zaščito, da bi jih bolje varovali in da jih ne bi več množično izvažali v tujino.«

Največji apuljski zaklad je preživel Mesape, stare Rimljane, barok, fašiste, partizane, moderne kiparje in še tako znane žogobrce ... Preživel bo še več tisoč let. Oljčni raj za vedno. Mi gremo mimo živih umetnin in niti ne vemo, kdo vse se je in se bo stiskal obnje.