Okužba, ki pride prepozno?

Na vrhuncu pandemije, na začetku leta 2022, je revija Science objavila članek, ki je pretresel medicinski svet, kljub temu da ni bil povezan s covidom-19. Kjetil Bjornevik in sodelavci so v 20 let trajajoči študiji ugotovili, da so imeli vojaki, ki so pred nekaj leti preboleli mononukleozo, kar 32-krat povečano tveganje za nastanek multiple skleroze. Raziskava je spremljala več kot deset milijonov vojakov, pri 955 od njih so med študijo diagnosticirali multiplo sklerozo, ki je najpogostejša avtoimunska bolezen možganov in hrbtenjače, zanjo zbolevajo predvsem mlajši odrasli, pri katerih je, poleg nesreč, ta huda in napredujoča bolezen najpogostejši vzrok invalidnosti, v Sloveniji je približno 3000 bolnikov.

Pogum za avtoriteto ali beg v avtoritarnost

Študija je povzročila pravi vihar med raziskovalci zaradi zelo velike statistične povezanosti med mononukleozo (okužbo z virusom Epstein-Barr – EBV) in poznejšim zbolevanjem za multiplo sklerozo. Virus EBV se najpogosteje prenaša s slino, večina ljudi se sicer okuži v zgodnjem otroštvu od sovrstnikov (vrtci) in sorojencev, v tem obdobju okužba poteka zelo blago, največkrat neopazno. Okužba v poznejših letih, po puberteti (prenos s slino – »bolezen poljubljanja«), ima praviloma težji potek (vročina, angina, povečana vranica, vnetje jeter) in jo imenujemo infekcijska mononukleoza. Zanjo značilno zbolevajo predvsem mladi v razvitih državah, ki se v zgodnjem otroštvu niso okužili. V manj razvitih državah se otroci v veliki večini okužijo že pred puberteto (več sorojencev, več »nenadzorovanega« druženja, toplejše podnebje), zato je tam znatno manj težje, »odrasle« oblike okužbe – infekcijske mononukleoze. Podobno kot je v nerazvitih državah tudi znatno manj multiple skleroze.

FOTO: Blaž Samec

Omenjeni članek je vzbudil zelo veliko pozornost tudi zato, ker se je v zadnjem desetletju izkazala kot ena od najučinkovitejših možnosti za zdravljenje multiple skleroze uporaba tarčnih zdravil, ki uničujejo limfocite B (imunske celice, ki izdelujejo protitelesa). Prav limfociti B pa so tiste celice, v katerih se virus EBV po okužbi trajno naseli in v latentni obliki nato v okuženem človeku ostane vse življenje.

Že pred odkrito povezavo med multiplo sklerozo in okužbo z EBV je zaradi dobrih izkušenj z zdravljenjem, ki uničuje limfocite B, torej veljalo, da so limfociti B v središču nastanka multiple skleroze. A ker smo skoraj vsi v otroštvu ali mladosti že bili okuženi z EBV in imamo virus v svojih limfocitih B, se ni zdela utemeljena ideja, da bi virus EBV lahko povzročal multiplo sklerozo – saj smo vendar z njim večinoma vsi okuženi! Vendar so zdaj Bjornevik in sodelavci pokazali, da okužba v odrasli dobi (infekcijska mononukleoza) nedvomno močno povečuje tveganje za nastanek multiple skleroze. Seveda pa so bili v študijski skupini samo odrasli ljudje, ki so se, netipično, prvič okužili z EBV šele po puberteti, ne pa v otroštvu, kar je pogosteje.

Zato se je takoj postavilo vprašanje – ali je okužba z EBV za nastanek multiple skleroze enako tvegana v otroštvu ali pa je tvegano le, če »prepozno« zbolimo za okužbo šele v odrasli dobi? Na to dilemo so vsaj delno nedavno odgovorili Rostgaard in sodelavci v reviji Brain (2023;146:1993–2002). Objavili so rezultate študije, ki je spremljala vse Dance, rojene v obdobju 1971–2018 (več kot 2,5 milijona) glede zbolevanja za infekcijsko mononukleozo (n = 23 905) in multiplo sklerozo (n = 4442). Ugotovili so, da mlajši sorojenci lahko »zaščitijo« osebe pred multiplo sklerozo, ker jim prinesejo okužbo (na primer iz vrtca) še pred puberteto. Manj ko ima človek sorojencev, večja je verjetnost, da v otroštvu ne bo okužen z EBV, zato se bo prek sline okužil šele pozneje (»bolezen poljubljanja«), ko poteče okužba v hujši obliki infekcijske mononukleoze. Samo ta oblika pa, sodeč po obeh študijah, pomeni povečano tveganje za nastanek multiple skleroze.

Odprava vrst ni reforma, ampak nujna poštenost

Ti rezultati se tudi skladajo z znanim pojavom, da je tveganje za multiplo sklerozo med državami zelo različno (večje na razvitem severu, manjše na jugu), vendar ima posameznik tveganje skladno z okoljem, v katerem je živel do pubertete. Človek, ki se po puberteti preseli iz okolja z majhnim tveganjem v okolje z velikim tveganjem, bo ohranil tveganje okolja, v katerem je preživel otroštvo. Če to povežemo z verjetnostjo otroške okužbe z EBV v določenem okolju, postane ta pojav precej bolj razumljiv.

FOTO: Tadej Regent

Seveda omenjena študija postavlja številna vprašanja o mehanizmih, zakaj zgodnja, otroška okužba z virusom Epstein-Barr ne sproži nastanka avtoimunosti, značilne za multiplo sklerozo. Po drugi strani pa študija odpira tudi številna praktična vprašanja, ki bodo v prihodnjih letih nedvomno cilj številnih raziskav – ali je tudi z vidika drugih bolezni primerno, da bi otroci zboleli čim prej za okužbo z EBV? Za EVB, na primer, vemo, da lahko povzroča tudi B-limfome (tumorje, zrasle iz limfocitov B) in ni nujno, da zgodnja okužba tudi v tem primeru prinaša kakšno dobrobit, lahko je prav nasprotno. EBV povzroča tudi pospešeno »staranje« imunskega sistema in tudi s tega vidika je dvomljiva dobrobit okužbe v zgodnjem otroštvu.

Ob omenjenih dveh člankih so gotovo že načrtovane številne analize pojavnosti multiple skleroze pri vrtčevskih otrocih (ki imajo več možnosti za okužbo od vrstnikov) in otrocih v individualnem varstvu. Ne nazadnje pa omenjeni študiji dajeta tudi novo spodbudo za izdelavo učinkovitega cepiva proti EBV, ki bi ga bilo očitno dobro dati vsaj osnovnošolcem, ki se jim v zgodnjem otroštvu ni »uspelo« zboleti za okužbo z EBV. Ker je infekcijska mononukleoza, kot kaže, okužba, ki pride prepozno.

***

Alojz Ihan je dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.