Okruški

V isto smer gremo, vsi naprej, nihče nazaj. Komur zdravje služi in je usoda mila, hodi dolgo poskočno in srečno okretno, a sčasoma vendarle tudi on, če je življenje darežljivo z leti, vse bolj utrujeno počasi. Počasnost je lahko dražestna in v svetu, ki ga s toliko lahkotnosti izražanja označujemo za neznosno podivjanega in individualiziranega, spet čislana; čeprav redko v povezavi s hojo v starosti. A je tudi postarana počasnost prelestna melodija, zlasti ko jo je slišati v duetu, naj bo zakonski ali drugačen.
Kadar so duše iskrene in srca odprta, so ganljivo lepi prizori mlajšega človeka v družbi starejšega, kako pod roko stopata nalahno skupaj. Sploh nista nujno družinsko prepletena v mirnem sprehodu in klepetu, vez je lahko toplo sosedska, čista prijateljska, a vselej nekako ljubezenska, saj, katero naklonjeno razmerje pa ni ljubezen, tudi prostovoljska obstaja.
Prenekateri dobri človek upočasni korak, da bi vsaj tu in tam nekaj ur poklonil drugemu, mu pomagal za trenutek odgnati osamljenost, morda razrahljati samost – in se podružil z njim.

V Parizu že nekaj mesecev deluje aplikacija Paris en compagnie, prek katere se lahko Parižani in Parižanke, starejši od 65 let, taki, ki živijo sami, enkrat na teden in največ za štiri ure povežejo s prostovoljci. Z Martine, denimo, je mogoče pohajkovati po parku, Khalil pospremi k zdravniku, nekdo drug v upravno enoto ... Cilj javne usluge, v kateri sodeluje več sto prostovoljcev, je pomagati starejšim pretegniti ude in razgibati duha, jih pritegniti iz zaprtih domov, na prosto, trge, v javne vrtove in parke, med živahne ljudi, in povezati dobrohotne neznance čez medgeneracijske brvi. Blagodejnost je prvo občutje na obeh straneh, lepo je obema v paru: zato ker gremo v isto smer, vsi proti koncu in kljub nič koliko novim začetkom nikoli več nazaj k začetku.