Okna v Trumpovo dušo

Pred tednom dni je izšla nova knjiga Boba Woodwarda, v kateri se slavni novinar, ki je skupaj s Carlom Bernsteinom leta 1972 poročal o škandalu Watergate, loti predsednika Trumpa. Fear: Trump in the White House je zgolj zadnja v seriji knjig, ki so v preteklem letu napadle disfunkcionalen Trumpov kabinet. Med odmevnejšimi sta bili predvsem publikaciji Michaela Wolffa in Omarose Manigault Newman, ki sta dobro unovčili antitrumpovski senzacionalizem in takoj postali hit. Čeprav gre Woodwardova knjiga enako za med, avtorjev pedigré vendarle obljublja bolj umirjeno, objektivno in z dokazi podprto pripoved.

Kljub številnim razkritjem, ki jih ta poročila prinašajo iz zaodrja Trumpovega predsednikovanja, pa naj bodo zavezana prodajnim ambicijam ali resnici, se vendarle ne morem znebiti občutka, da pravzaprav ne razkrivajo ničesar elementarno novega o fenomenu Trump.

V vinjetah disfunkcionalne Bele hiše lahko prepoznavamo isti predsednikov značaj, kakršnega smo bili vajeni iz časa predvolilne kampanje: Trump je eratični narcis in patološki lažnivec tako na govorniškem odru kot na strogo zaupnem sestanku v Pentagonu. Trump ne igra, on zares je gmota nekoordiniranih impulzov in nagonov, ki ves čas potrebujejo zunanji očetovski nadzor.

Med njegovimi volivci so občutki najbrž bolj mešani. A kljub temu je bizarno, da Trumpovo zvestobo samemu sebi, čeprav gre pri tem za kontinuiteto odkrite nekompetentnosti, lahko interpretiramo kot politično načelnost.

A postavimo cinizem za trenutek na stran. Čeprav je Trump značajsko dosleden in se ni, kot Shakespearov princ Hal, po prejemu krone nenadoma spreobrnil iz malopridneža v dostojnega državnika, njegova javna drža ostaja konstrukt. Trumpov največji trik je bil prav ta, da nas je prepričal, da se ne pretvarja, da med njim in množico volivcev ni nobene umetno zgrajene javne podobe, ampak zgolj on sam, iskreni in neponarejeni Trump.

Populisti lahko vzdržujejo iluzijo neposredne demokratične sile, ki zastopa resnične, male ljudi, zgolj z radikalno spremenjenim političnim slogom, ki se sklicuje na primarno naravnost, samoumevnost in iskrenost. Medtem ko je »umetna« politična igra establišmenta sestavljena iz javnega leporečenja in zasebne izprijenosti, si populisti lastijo konec sprenevedanja in depolitizacijo političnega govora, ki je tako menda osvobojen primeža hinavskih elit in vrnjen v nedolžno naročje poštenih množic.

Toda paradoksalno ima prav napad na spretno izoblikovane podobe uveljavljenih političnih akterjev oziroma napad na posredniške politične strukture nasploh, za posledico fiksacijo na videz oziroma na načine, sredstva in strukture, ki neupravičeno postanejo označevalci pokvarjene elite.

Steve Bannon, na primer, v Woodwardovi knjigi ugotavlja, da je bila ena ključnih Trumpovih prednosti v boju s Clintonovo njegov govor, ki ni deloval »politično«. Trumpove laži so bile tolmačene kot resnica prav zaradi njegove skromne retorične spretnosti. V nasprotju z njim je »crooked Hillary«, poklicna političarka in izurjena govornica, vedno zvenela, tudi kadar je govorila resnico, kakor da bi lagala. Njeni govori so bili očitno preveč izpiljeni, umetelni in nepristni. Manjkalo ji je Trumpove sprezzature.

Pretirano posvečanje svoji politični samopodobi je dandanes takoj razumljeno kot odpoved neprijetne resnice. Dvomom se lahko izognemo le s čustvenimi odzivi, improvizacijo in nizkotnostjo; to so lastnosti prave nehlinjene iskrenosti.

A čeprav videz vara, je v politiki nujno zlo. V zgodnjem novem veku so za premišljevanje te dinamike s pridom uporabljali metaforo odra. Jakob I., na primer, v svojem spisu, namenjenem princu Henryju, Basilicon Doron (Kraljevski dar), pravi, da je »kralj kot nekdo, ki je postavljen na oder, čigar najmanjša dejanja in geste vsi ljudje bolšče opazujejo«. Ta izpostavljenost množicam je seveda nenehen vir strahu, saj odpira prostor za napačno razumevanje vladarjevih namer. Ljudstvo ima dostop do kraljevega značaja samo prek njegove zunanjosti in vedenja v javnosti. Če je vladarjevo ravnanje moralno sporno, lahko v podložnikih »rodi prezir, ki je mati upora in nereda«. Kraljeva javna podoba mora biti zato nadzorovan konstrukt, ki primerno in premišljeno odseva njegove intimne namene.

Politiki danes ostajajo igralci na odru. Gnetenja javne podobe kot sredstva za doseganje političnega cilja zato ne smemo nujno razumeti kot izraz inherentnega makiavelizma. Nasprotno, naš angažma s političnimi silami je vedno mogoč šele prek njihove artikulirane samopodobe. Če je politika podvržena učinkovitemu medijskemu nadzoru in pozvana k odgovornosti, potem tisto, čemur populisti navadno pravijo »leporečenje«, pravzaprav šele omogoča zdravo politično kulturo.

Trumpov »spiel« deluje le, kadar obstoječe politične diskurze in institucije a priori tolmačimo kot manipulativne, moralno sporne, kot označevalce pokvarjenega političnega razreda. Ta igra, ki odpira prostor pozabi lastne teatralnosti ter iluzijam o povsem transparentnih in neposrednih nosilcih oblasti, je lahko hudo nevarna in uničujoča.

***

Gašper Jakovac je dr. literarnih ved, živi in dela v Veliki Britaniji

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.