V nadaljevanju preberite:

Na twitterju obstaja profil z imenom Is Europe concerned? (Je Evropa zaskrbljena?). Njegovi anonimni upravitelji so si za poslanstvo zastavili »monitoring« zaskrbljenosti evropskih institucij: vsakič ko kakšen evrokrat izrazi »zaskrbljenost«, njegovo izjavo retvitajo z lakoničnim pripisom »Da«. Včasih dodajo še »stopnjo zaskrbljenosti«: »zelo«, »globoko«, »izjemno« ... Ta preprosta satira je uničujoča. Razgali razvrednotenje »evropske zaskrbljenosti«: monotonost ponavljanja postane očitna in komična. A čeprav noben predstavnik EU ne more več reči »zaskrbljenost«, ne da bi vzbudil muzanje pri novinarjih in drugih članih »čvekajočega razreda«, se besedna zveza še kar ponavlja – kar krepi, hm, »zaskrbljujoč« občutek, da se je EU povsem sprijaznila z irelevantnostjo svojih opozoril.

Pred kakšnima dvema desetletjema se je v strokovni literaturi pojavil pojem Evropske unije kot »normativne sile«. Ideja je bila otrok svojega časa. Evropska unija se je uspešno kosala z najambicioznejšimi projekti od ustanovitve: uvedbo prostega pretoka ljudi, blaga in storitev, širitvijo na vzhod, sprejetjem skupne valute. To pa je bil tudi čas, ko je zenit dosegla moč Združenih držav, ki so v neokonservativni hybris verjele, da lahko z golo silo uveljavijo svojo voljo širom po svetu. Med obema zmagovalcema hladne vojne, ZDA in EU, je zazijal vse očitnejši prepad v pristopih in zunanjepolitični filozofiji.