Napredek v nazadek

Seveda v megatrgovini ni ozke 40-vatne žarnice. Dobite pa gromozansko izbiro led-sijalk, v kateri se brez pomoči prodajalca, ki ga ni od nikoder, ni mogoče znajti.

Najprej sem pomislil, da sem edini tepec, ki ne zna kupiti žarnice, a za menoj so bili še trije kupci s podobno butastimi vprašanji. Večino nas je skrbelo, ali bo sijalka ustrezno nadomestila staro žarnico in ali ne bo oddajala ledeno hladne svetlobe, kot jo vidimo v kakšni klavnici.

Evropska prepoved prodaje starih žarnic in s tem povezano ne ravno poceni eksperimentiranje z nadomestki se mi zdi odvečen poseg v svobodo, a ga s stisnjenimi zobmi sprejemam kot kilav korak v energetsko bolj vzdržen jutri, torej kot majhno ceno za napredek človeštva.

Predstavljam si, da podobno tudi kadilci s stisnjenimi zobmi sprejemajo prepovedi, podražitve in vse drugo, kar jim je napredna družba naložila v zadnjih letih. Kar se zdi kadilcu lov na čarovnice, se nam, nekadilcem, zdi korak v napredek. Toda ali smo kot družba res napredovali, ko smo iz kadilcev naredili čarovnice, iz mene pa tepca, ki ne zna kupiti žarnice?

Zadnja tri desetletja se veliko pogovarjamo o napredku, rasti in podobni navlaki. Ko se komu naivno zazdi, da nas napredek ne vodi tja, kamor bi si želeli, in si drzne to na glas povedati, se hitro najdejo modreci, ki nas poučijo, da nam nikoli ni bilo tako dobro, kot nam je danes. In da se še izboljšuje.

Tako smo napredovali, da smo prišli do točke, ko ljudem ni nerodno na glas zanikati holokavsta, dajati v nič dosežkov cepljenja, se posmehovati dokazom o podnebnih spremembah in podobno. Ko se spomnim, da nekje obstaja geolog, ki trdi, da se Zemlja ne segreva, jutri pa bo morda trdil, da je naš planet ravna plošča, se samemu sebi niti ne zdim več tak tepec.