Na isti ladji

Kulturno poletje v Ljubljani se je odprlo z dih jemajočim spektaklom za vse generacije, za vse okuse. S predstavo Sfera Mundi katalonske skupine La Fura dels Baus se je več kot dva tisoč gledalcev vrnilo v čas velikih popotovanj, z zgodbo o portugalskem kapitanu Ferdinandu Magellanu, ki je obplul svet in dokazal, da je Zemlja okrogla.

Kongresni trg je postal del scenografije, različni umetniški prijemi, sanjske podobe, videoprojekcije groze in lepote, akrobacije, ples, glasba in karneval pa so delovali na vse čute gledalcev, z vseh štirih strani neba. Vihrajoče folije, ki so jih čez občinstvo vlekli igralci, so ustvarjale občutek, da smo vsi na ladji Victoria, slišiš veter, škripanje vrvi, napenjanje jader, vrvenje množice v pristanišču, ko ladja pripluje v Barcelono in kasneje še v Sevillo, ki pozdravlja z zvoki flamenka.

Na večini velikih mednarodnih festivalov, na katerih sem bila, je bil nastop La Fure dels Baus težko pričakovan dogodek, ki je odpiral ali zaključeval festival. Spomnim se njihove avantgardne predstave XXX, po delu Marquiza de Sada, ki je s sadomazohistično ikonografijo burila duhove. Nič čudnega, da umetniški direktor Carlus Padrissa ponavlja, da ima La Fura veliko obrazov.

Enega od njih smo z izvedbo Carmine Burane na Kongresnem trgu spoznali že lani, letos smo dobili zgodbo o posamezniku, ki tvega vse, da bi človeštvu prinesel novo spoznanje – in sporočilo o »nujnosti povezovanja«. To se je na poletnem nebu manifestiralo s skulpturo povezanih teles, lebdečih v zraku, ki je delovala kot živi kalejdoskop, kot kvantna mreža, v kateri eno dejanje posameznika usodno deluje na drugega.

V tem vrhuncu predstave, ki ga je razcvetel še ognjemet, se je zazdelo, da nič ne poveže ljudi bolj kot skupno doživetje lepote, skupna emocija. Zato na tisto poletno noč ključno sporočilo predstave »Vsi smo eno, vsi smo na isti ladji«, ni delovalo kot kliše, ampak kot klic na pomoč, kot edina možnost, da ohranimo ta okrogli, modri planet.
Vesna Milek