V nadaljevanju preberite:

Ob obletnici vojne v Ukrajini smo lahko v medijih prebirali številne izčrpne komentarje. Večina prispevkov se je zadrževala na ravni bolj ali manj pravičniških sodb, bodisi vojaško bodrilnih bodisi pacifističnih. Brali smo, da gre pri ruskem napadu za kršenje suverenosti določene nacionalne države, kar da je mednarodnopravno povsem nesprejemljivo, tu pa da se preudarjanje tudi konča. Da gre za golo nasilje imperialističnega manijaka in za učbeniški primer neizzvane agresije. Da vsak s količkaj človečnosti in miroljubja ne more drugače, kot da v vseh ozirih podpre Ukrajino. In, navsezadnje, da je očitno, da se Ukrajinska stran bori za svobodo in demokracijo in da ji nasproti stoji avtoritarni, antidemokratični ruski režim. Brali pa smo lahko tudi bolj pragmatične pozive k miru.

Tako ti, ki so zagovarjali pomen zmage prave strani, kot oni, ki so zagovarjali pomen čimprejšnjega premirja, se v razmislekih načeloma niso spuščali v globlja filozofska oziroma ideološka razhajanja, ki podčrtujejo to vojno. Seveda je vsaka vojna tudi (ali pa predvsem) stvar kompleksnih, bolj ali manj pragmatičnih in nič kaj vzvišenih geopolitičnih kalkulacij. A kakor prvo svetovno vojno interpretiramo predvsem kot vojno imperijev, drugo svetovno vojno predvsem kot vojno ideologij, tako se lahko vprašamo, kako je mogoče opisati aktualne globalne delitve. Tak razmislek ne nazadnje dolgujemo naši lastni etični odgovornosti, ki nas kliče k presojanju in delovanju.