Muke na Mavriciju

Zdaj vsaj približno vemo, koliko različnih vrst direktorjev premoremo. Z razvojem smo poleg navadnih direktorjev dobili glavne direktorje in nad njimi še generalnega. Kasneje so nam dodali izvršne direktorje in temu je logično sledil - glavni izvršni direktor. Razvoj je doživel napredek. Uvedli so predsednike uprave, pa predsednike in direktorje upravnih odborov. Ko smo poleg običajnih dobili tudi slabe banke, (presenečenje, kaj?), pa smo zvedeli, da imajo pri njih tudi neizvršne direktorje.

In kakšna je razlika? Izvršni izvršuje, neizvršni ne izvršuje ničesar. Kako se potem neizvršnik prelevi v predsednika upravnega odbora, še ni povsem jasno, mora pa obstajati neka skrivna zveza. Samo občudujem lahko Francija Matoza, ki poleg izjemno napornega odvetniškega dela in pravnega svetovanja ključnemu slovenskemu naddirektorju nadzira še železnice in Luko. Zdaj pa bo še vse slabe milijarde slabega premoženja.

Res ne vem, kako zmore. Ker Francija poznam že od prej in mi je bilo že tedaj povsem nejasno, kdaj je prebral metrske skladovnice suhoparnega gradiva v vsakem sodnem postopku. Že pred let je bil tako zaposlen, da je moral najeti šoferja, ki ga je prevažal od sodišča do sodišča in je kar med potjo prebiral sodne hieroglife. Ima jih v mezincu. Kasneje je dobil še bistveno težje primere od koprskih otroških vrtcev. Že prej ni veliko spal. Zdaj že nekaj let ne spi več. Neuradno smo zvedeli tudi, a tega ne smemo še nikomur povedati, da se je kloniral. Zato nikoli ne vemo, katerega Francija pravzaprav srečamo. In zakaj ves ta trud in žrtvovanje za tako nizko ceno? Mar Janezu zmanjkuje kadrov? Precej nerodna reč, če mora premier do te mere obremenjevati svoje konje.



Kako si potemtakem sploh lahko privošči golf na Mavriciju, vas vprašam. Premierska mezda je drobiž za takšno pasje življenje, takšne napore in takšno zgodovinsko odgovornost. Kaj pa zdravje, notranje bogatenje, pa družina, teater, maskenbal, pa twiti, rekreacija, spanje... ? Kako lahko potuješ v prvem razredu na Mavricij in tam v hudi pripeki igraš golf z naključnimi prijatelji, ki naključno obračajo milijone za javno zdravje, obremenjeni z ničelno toleranco? To so peklenske muke. In to z dolgočasneži, ki ne znajo drugega, kot mleti, kako bi podaljšali svoje revne 30-metrske lupine na 31- metrske. En sam meter dolžine jahte jim ne da spati. Milijonov je vedno premalo. To mora biti za človeka, ki ima »ničelno toleranco do vsake korupcije« v zdravstvu, nadvse naporna nočna mora. Nabijati bele žogice po zelenicah, poslušati kvante o tem, kako se kdo potopi 80 metrov globoko, kako hitro prepleza severno steno Eigerja in ta jajca. Za toliko, kolikor stane let v prvem razredu (za eno osebo, brez piarovk in stražarjev, seveda) v eno smer. Po moje je to krivica. To zmorejo le ljudje, ki ne delajo za denar, ampak se na etični pogon razdajajo narodu, tudi na Mavriciju, če je treba. Pa saj je verjetno tudi Tito nekje, skrivaj seveda, igral golf! 

Šele ko upoštevamo vse te okoliščine, lahko razumemo, na kakšen način morajo urejati razmere v zdravstvu. Posrednike pošljemo na Mavricij, jim kupimo 40-metrske plavajoče lupine, naj se bašejo vsak dan z jastogi in tartufi, naj jim Filipinke ali Tajke z masažo izcuzajo zadnje atome moči. Mi pa med eno in drugo partijo golfa gradimo nove bolnišnice, nabavimo vso potrebno opremo, zdravila, povoje, injekcije, obliže, svečke, maske, kahlice in ostalo zdravniško šaro. Predvsem bi morali klonirati še vsaj kakih deset Francijev, da bi življenje v državi teklo po naših tirnicah. Narod pa naj medtem filozofsko rešuje svet. Na primer: kako naj se cepijo zdaj, ko je zmanjkalo čipov za cepiva, kateri kolesarji so levi in kateri desni, o svobodni in iliberalni Evropi, o lažnjivih in pravih novinarjih, itd.

Po uspešni referendumski eksploziji zdaj Istrani z velikim pričakovanjem in upanjem zrejo v institut referenduma. Pojavila se je prava referendumanija s sloganom: Kdor ne referendumira, ni Slovenc! V Kopru bodo po počitnicah imeli referendum o parku na območju Toncityja, v Izoli bi z njim radi prekrižali prostorske požrtije. Če lahko padajo prostorski načrti v Izoli, bodo v Piranu še prej. In ni treba ugibati dvakrat, da bi tudi piranski preroki za pravico in svobodo dali vse za vsaj en majhen referendumček, toliko, za vajo, še pred volitvami. Da pokažemo, kdo je tu šef, da dokažemo resnico in pravico in da zmagamo. Potem pa bo že kako.