Moč poletnega solsticija

Poletni solsticij ima tudi dandanes za nekatere ljudi poseben, skoraj magičen pomen. Tudi letos se je ob njem na tisoče ljudi zgrnilo na Stonehenge, kjer so pričakali vzid Sonca na najdaljši dan v letu.

Čeprav je sodobna arheologija ugotovila, da je bil ta danes tako slavni obroč kamnov postavljen pred približno 4500 leti, ne zna z gotovostjo povedati, kdo in zakaj ga je zgradil in uporabljal. Ena od razlag pravi, da je bil Stonehenge zbirališče in prizorišče obredov ob posebnih priložnostih, pomembnih za poljedelsko družbo, zlasti ob praznovanju zimskega ali poletnega solsticija.

Ni presenetljivo, da so davne civilizacije na različnih koncih sveta Soncu pripisovale božje lastnosti in pozorno spremljale njegovo gibanje po nebu. Pred iznajdbo elektrike je bilo življenje ljudi zelo tesno povezano s Soncem: Sonce je imelo magično moč, da je pregnalo temo in dajalo toploto tlem, zraku, morju in vsem živim bitjem.

Ko se je v krajih na zmernih zemljepisnih širinah jeseni Sonce spustilo nizko nad obzorje, se je ozračje ohladilo, dnevi so se skrajšali, temne noči podaljšale. Narava se je umirila, navidezno in deloma tudi zares umrla. Spomladi, ko se je Sonce spet vračalo vse više in više nad obzorje, se je zahvaljujoč njegovim žarkom in toploti narava ponovno prebudila v nov življenjski cikel ... Po zimskem pomanjkanju je spet sledilo obdobje rodnosti in bujnega razcveta.

Z malo domišljije si zlahka predstavljamo strahospoštovanje naših prednikov do Sonca in njegove moči. Poletni solsticij, ki nastopi okoli 21. junija, zaznamuje dan, ko je Sonce opoldne najviše na nebu, njegovi žarki najmočneje grejejo, dan je najdaljši. Ta dan se jim je verjetno zdel še posebej prazničen in so svojo hvaležnost, spoštovanje in čaščenje izražali s posebnimi obredi in prinašanjem darov božanstvu Soncu.

Danes je, kar zadeva naravo in njene cikle, v osnovi enako. (Razen da lahko zahvaljujoč sodobni tehnologiji dobimo sveže sadje in zelenjavo tudi zunaj sezone, na primer z druge poloble Zemlje ali iz rastlinjakov.) Precej drugačno pa je naše razumevanje Sonca. V šoli izvemo, da je Sonce nam najbližja zvezda, sestavljena iz vodika in helija, ki sveti zaradi jedrskih reakcij v svoji sredici. Razumemo, da so spreminjanje dolžine (svetlega dela) dneva skozi leto in letni časi posledica nagnjenosti Zemljine osi vrtenja glede na ravnino ekliptike, v kateri se Zemlja giblje okoli Sonca. Vemo, da kadar je na severni polobli poletje, je na južni zima in obratno.

Nekaj zelo osnovnega, česar žal mnogi ljudje ne vedo (ne iz šole ne iz lastnih izkušenj oziroma opazovanja narave), je, da Sonce vzide na vzhodu in zaide na zahodu le okrog pomladnega in jesenskega enakonočja. Okoli poletnega solsticija (na naših zemljepisnih širinah) vzhaja na severovzhodu in zahaja na severozahodu. Pozno jeseni oziroma pozimi, v času okoli zimskega solsticija, pa vzhaja na jugovzhodu in zahaja na jugozahodu.

Z nekaj znanja astronomije in matematike znamo danes brez večjih težav izračunati, da je na zemljepisni širini Slovenije ob poletnem solsticiju Sonce nad obzorjem okrog 15 ur in pol (ob zimskem le osem ur in pol).

A kljub vsemu, kar dandanes ne samo znanstveniki, ampak tudi splošna javnost, vedo o Soncu, letnih časih in poletnem solsticiju, je veliko pomembnejša letna prelomnica za nas na primer začetek šolskih počitnic. Za veliko večino ljudi in medijev je poletni solsticij le lahkotna novica za sprostitev, ki spada v rubriko »Zanimivosti«. In s tem seveda ni nič narobe.

Morda pa je poletni solsticij lepa priložnost, da se za trenutek zamislimo nad Soncem in tem, kar mu dolgujemo. In to je: VSE! Kljub občutku moči, ki ga mnogim sodobnim ljudem daje visoka tehnologija, bi bila Zemlja brez Sonca le mrtva krogla v temi in hladu vesolja (če bi sploh obstajala). Vse vrste energije, ki jo človeštvo danes uporablja (razen jedrske), je nekoč napajalo ali še napaja Sonce: fosilna goriva so v ostankih živih bitij uskladiščena energija Sonca, sončne elektrarne in kroženje vode v naravi (in s tem hidroelektrarne) poganja Sonce, prav tako vetrove v Zemljini atmosferi in deloma plimo Zemljinih oceanov. Trenutno edina možnost, ki se kaže kot realna za proizvodnjo prepotrebne energije v prihodnosti, je jedrsko zlivanje (fuzija), proces, ki z energijo napaja tudi Sonce. Upamo lahko, da bo znanstvenikom v prihodnjem desetletju uspelo določiti postopek, ki bo omogočil izkoriščanje tega čistega vira energije na Zemlji.

Seveda nikakor ne predlagam, da bi morali kot v pradavnini svojo hvaležnost Soncu izkazovati s prinašanjem darov ali celo žrtvovanjem devic. Lahko pa se ob poletnem solsticiju zamislimo nad svojo nebogljenostjo: v vsem širnem vesolju, ki vsebuje na stotine milijard galaksij, ki vsebujejo vsaka na desetine ali stotine milijard zvezd, je naš obstoj odvisen od ene same samcate, zelo povprečne zvezde, ki se nahaja v nekem nepomembnem delu neke zelo običajne galaksije. In ne samo to: naš obstoj je (za zdaj) vezan na en sam planet v bližini te zvezde.

Ni treba, da ob poletnem solsticiju nosimo darove Soncu, lahko pa vsaj ta dan (če že ne vsak dan) naredimo kaj, s čimer bomo prispevali svoj delček k skrbi za naš edini dom v vesolju. Za ohranjanje čistega okolja in takšnih razmer na našem skupnem planetu, da bo lahko še naprej gostil bujno in raznovrstno življenje. In tudi milijarde pripadnikov »najvišje razvite oblike življenja«. Lahko pokažemo, ali smo res najviše razvita in inteligentna vrsta.

Sonce in Zemlja lahko obstajata brez nas. Mi brez njiju ne moremo.

***
Andreja Gomboc, dr. fizike, profesorica astronomije na Univerzi v Novi Gorici, urednica Portala v vesolje

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.