V nadaljevanju preberite:

Ni se še dobro posušila tiskarska tinta na Spominu na neminljivo, ko so začela kapljati sramežljiva priznanja: Hej, veš, da sem jaz tudi skril nekaj … – Mejdun, spomnila si me na tisto prepovedano revijo, spravil sem jo v klet, zdaj je plesniva in precej smrdi – a misliš, da vseeno koga zanima?

Ja, saj res, a mislim, da to koga zanima? Dobro vprašanje. Iskreno rečeno, mislim, da ne. Se pravi, mislim, da je krog zainteresiranih zelo majhen, obdan z obsežno ravnodušnostjo. Ampak …

Vprašanja so me spodbodla, da sem še malo iskala, kaj bi poleg Jeze in Žebota še spadalo v ta žanr. Ker je Amnesty International (AI) ravno oznanila, da ima šestdeset let in se je poklonila sama sebi, sem pobrskala za tem … Ni bilo težko. Skromna škatla broširane literature raznih organizacij za človekove pravice. Najstarejši primerek ima 50 strani: Yugoslavia, Prisoners of conscience, 1982, by Amnesty International Publications. Razločno vem, kako sem prišla do tega obsežnega poročila o političnih zapornikih. Bilo je leta 1982, ko je skozi vrata moje pisarne v uredništvu Dela stopil Jaka Štular, urednik zunanje politike na Delu, izrekel nekaj vljudnih konvencionalnih besed, potem pa iz šopa papirjev potegnil neko revijo in jo odložil predme: »Na, tole te bo zanimalo. Pa ne kar na mizi pustit …!« In je odšel.