V nadaljevanju preberite:

Sledeča šala ima že brado. Na ulici leži bankovec za sto dolarjev, ekonomist pa gre mimo. Pa ga pobara prijatelj: »Mar nisi videl denarja?« Ekonomist odgovarja: »Nekaj se mi je zazdelo, da sem videl, a sem si verjetno domišljal. Če bi na tleh ležal stotak, bi ga kdo že zdavnaj pobral.« Ali drugače: ekonomisti naj bi imeli navado, da gospodarsko realnost razumejo zgolj in samo v smislu ekonomske teorije. In če sta si obe v navzkrižju, raje verjamejo dobri stari teoriji.

Te dni spet živimo v času, ko sta resničnost in teorija vsaksebi. Cene se zvišujejo, čemur pravimo inflacija, in raven cen je zato visoka, čemur pravimo draginja. Prvi pojav potrošnikom vzbuja strah, drugi pa povzroča povsem resnično bedo. To je neprijetno tudi za centralne bančnike, ki naj bi, oboroženi z uvidi ekonomske znanosti, skrbeli za cenovno stabilnost (oziroma da naj bi bila letna inflacija blizu magičnega praga dveh odstotkov). V Sloveniji smo sicer takšno inflacijo zadnjič videli februarja leta 2020. Nato smo izkusili celo leto padajočih cen, ki mu je sledilo ponovno napihovanje. Avgusta lani je bila letna inflacija že 11,5-odstotna. Tistih 10,4 odstotka iz marca letos pa ni bilo kaj prida boljših. Skratka, Evropska centralna banka (ECB) je slabo bedela nad cenovno stabilnostjo, čeprav je temeljno obrestno mero zvišala na tri odstotke.