Korona – zakaj upamo na poletje

Skoraj neverjetno se sliši, da o razlogih, zakaj nas prehladni virusi mučijo pozimi, poleti pa ne, medicinska znanost ne zna izreči nič dokončnega. Zato zdaj, ko je prišel novi, koronavirus, lahko zgolj upamo, da ga poletno vreme izbriše izpred našega praga.

Če ima z razlago tako očitnega pojava znanost težave, je vzrok lahko samo njegova kompleksnost in večdimenzionalnost, ki sega daleč čez laboratorijske modele. Prva dimenzija so zakonitosti virusnega širjenja s človeka na človeka. Druga dimenzija je sprejemljivost človeka za okužbo sluznice. Tretja dimenzija je teža bolezni, ki nastane po okužbi sluznice.



Prehladni virusi se širijo z izkašljanimi kapljicami – zato je v njihovem biološkem »programu«, da dražijo na kašelj. Domet izkašljanih kapljic je 1,5 m, ko padejo na tla – razen v suhem zraku, kot je praviloma zimski, ko se izkašljane kapljice še v zraku posušijo in se virus upraši ter v obliki drobcenih, breztežnih delcev plava po zraku in ima s tem močno podaljšan doseg.



Centralno kurjeni prostori brez vlaženja zraka so še bolj idealni za širjenje virusa. V vlažnem zraku se namreč izkašljane kapljice ne posušijo v zraku in hitro padejo na tla, zato ima virus v njih manjši doseg. K širjenju virusov poleg suhega pripomore tudi mrzel zrak, ki močneje draži na kašelj ljudi z vneto sluznico (zaradi virusa!), zato prehlajeni bolniki ob hladnem zraku bolj kašljajo in širijo okužbo – še razlog več, naj prehlade prebolevamo v toplem (in ustrezno vlažnem) domu!

Tudi druga dimenzija, okužba sluznice, ko nanjo pride virus, je odvisna predvsem od vlage. Suh zrak suši sluz, zato ta ne ujame virusa in ne omogoči migetalkam sluznice, da virus skupaj s sluzjo odplaknejo proti želodcu, kjer ga uniči želodčna kislina. Ob tem velja spomniti na fizikalno dejstvo, da je vsak mrzel zrak, tudi če je stoodstotno vlažen, potem ko pride v dihala, suh in zato močno (o)suši sluznico – s segrevanjem (v telesu) namreč kapaciteta zraka za vlago močno naraste, zato njegova relativna vlažnost pade. Razen tega, da suši sluznico in s tem odpira pot virusu, mrzel zrak tudi živčno-refleksno slabi lokalni protivirusni imunski odziv sluznice. Kombinacija suhega in mrzlega zraka torej pospešuje naselitev virusa na sluznici, medtem ko tropski – vlažen in topel zrak deluje zaščitno, kar znajo reproducirati tudi dobri klimatski sistemi. Ni odveč omeniti, da si suho, za virus sprejemljivo sluznico pridelamo tudi z napačnim življenjskim slogom – kajenjem, slabo hidracijo (pitjem tekočin), akutnim (adrenalinskim) in še bolj s kroničnim (kortizolskim) stresom.

Tretja dimenzija – teža bolezni, ki nastane po okužbi sluznice, je odvisna predvsem od teže vnetja, ki ga v odziv na virus organizira imunski sistem. Med pomembnimi spremljevalci zimskega, slabše organiziranega in zato bolj vnetnega imunskega odziva je relativno pomanjkanje vitamina D v zimskem času, saj ga s pomočjo sonca težko pridobimo dovolj in posledice se kažejo predvsem proti koncu zimske sezone.





A če vitamin D dobimo v lekarni, je pri novem koronavirusu največja neznanka, zakaj se pri nekaterih ljudeh razseje tako globoko v pljuča, da je celo intenzivno zdravljenje največkrat brez moči proti silovitemu vnetju, ki ga z draženjem imunskih celic izzove virus. Je to začetni odmerek virusa ob okužbi ali kaj drugega? In seveda najpomembnejše vprašanje – kaj natančno se zgodi v pljučnih mešičkih ljudi, ki zaradi virusa umrejo. Šele dobri odgovori patologov, ki z mikroskopi gledajo posledice okužbe, bodo povedali, kaj naj intenzivisti poleg splošnih postopkov za ohranjanje življenja še storijo, da bi preprečili razvoj mehanizmov, s katerimi virus pahne svojo žrtev v smrt. So to zdravila, ki vplivajo na vnetje, ali na imunske celice, ali na strjevanje krvi, ali odzivnost pljučnih žil, ali nekaj popolnoma drugega? Ni samo cepivo tisto, na katero čakamo, prav mogoče je, da odločilno zdravilo, ki bo pomagalo izvleči najbolj prizadete bolnike s covid-19, že imamo, in ga bo treba samo vzeti iz lekarne in uporabiti. Ko bomo vedeli.

Za zdaj pa vemo le, da z upanjem lahko čakamo poletje. Ne vemo točno, zakaj, in še manj, če je v primeru novega koronavirusa upanje upravičeno. A upanje na prihod toplejšega vremena upravičuje karantenske in podobne ukrepe, ki so dolgoročno sicer nesmiselni proti tako nalezljivemu virusu, kot je novi koronavirus. Celo Kitajci so s svojimi, za nas nepredstavljivimi karantenskimi ukrepi zgolj upočasnili širjenje okužbe na druge celine – a morda so nam s tem podarili nekaj mesecev do prihoda toplejšega vremena, ko bodo razmere za širjenje in posledice okužbe morda postale ugodnejše za nas. S prihodom toplejšega, vlažnejšega zraka bi pridobili eno sezono in potem lahko upamo, da bomo do naslednje sezone že opremljeni za učinkovito spopadanje z okužbo.

V vsakem primeru pa je upanje človeško.

***

Alojz Ihan je dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.