Komar

Vegetarijanska restavracija, ki jo upravljajo budistični menihi, se po marsičem razlikuje od vseh drugih. Toda ta topli konec tedna je bila po nečem vendarle takšna kakor druge. Na steno zraven mize je priletel komar.

Prijateljica je za trenutek nehala brati, kaj ponujajo na jedilniku, in po kratkem, skoraj meditativnem zbiranju misli udarila po žuželki. Pogledala sem madež na steni. In nato meniha, ki je pravkar stopil k naši mizi. Vprašala sem ga, kaj bi naredil, če bi se znašel v položaju moje prijateljice. Ravno smo začeli upati, da ne bo več težav s komarji, sem se opravičevala v imenu obeh, in da se nam ne bo več treba bati virusa Zahodnega Nila, nato pa …

Tiho se je priklonil in vprašal, ali na mobilnem telefonu lahko pogledam na youtube. Odprla sem aplikacijo. Poiskal je posnetek z dalajlamo, ko ga je nekdo vprašal, ali je njegovo vedenje kdaj v nasprotju z načeli humanosti, in njegova svetost je kratko odgovorila: »Komar.«

Nato je pojasnil, da je opazil, da ti majhni stvori pijejo njegovo kri in odletijo, ne da bi kakorkoli pokazali hvaležnost. »Vprašal sem profesorje etike, kako veliko mora biti živo bitje, da bi občutilo hvaležnost, vendar mi niso znali odgovoriti,« je povedal »živi Buda«. Zato je sam določil pravila: »Prvega komarja, ki sesa mojo kri, pustim pri miru. Ko pride drugi, ga nežno odpihnem. Toda ko se pojavi tretji in četrti – pok!«

Z olajšanjem sem pogledala meniha. Njegov obraz je bil enako miren kakor trenutek pred tem. Toda začutil je, da od njega pričakujem še nekaj. Ne tofuja v čilijevi omaki. Hotela sem slišati budistično modrost. »Če kdaj pomislite, da ste premajhni, da bi spremenili svet okoli sebe, poskusite zaspati, medtem ko komar pobrenčava okoli vaše glave.« Navajal je dalajlamove besede. Res je, sem pomislila in pogledala majhen madež, ki je ostal na steni. Koliko dilem se je skrilo vanj! »Nič na svetu ni tako majhno, da nam ne bi moglo postaviti moralnega vprašanja o mejah naše humanosti,« je povedal menih. In nato smo vsi trije dolgo molčali.