(KOLUMNA) Idila na črno

Kaj bi se zgodilo, če posegov v prostor sploh ne bi regulirali? Če bi bilo – po vesti uporabnikov in v okviru minimalnih bivalnih potreb – dovoljeno vse? Primer takšnega spontanega, divjega urbanizma lahko spremljamo v Istri, na lepih lokacijah ob morju. Gre za prostorski fenomen, vreden razmisleka in kritične refleksije. Čeprav je na Hrvaškem, je vanj vpleten marsikateri slovenski (samo)graditelj. Žarišča divje gradnje so po vseh obalnih krajih, predvsem v Umagu, Rovinju in širši okolici Pulja pa vse do Reke. Ljudje so od domačinov od šestdesetih let kupovali nezazidljive in neopremljene »poljoprivredne« parcele ali gozd, da bi tam preživljali robinzonska poletja.

V Grčiji za večerjo za dva 50 evrov, pri nas in na Hrvaškem cene precej višje

Začelo se je zlagoma. Najprej so postavili šotore, nato pripeljali prikolice, potem izkopali šterne s »polsladko« vodo, v vogale postavili WC-je na štrbunk, ambicioznejši pa še tuše na zbiralnike deževnice in majhne improvizirane začasne kuhinje. Okrog svojih parcel so sprva nasadili rožmarin ali zložili suhozid. V centrih bližnjih mestec so imeli postojanke s pitno vodo in nujnimi servisi, kot so trgovina, telefonska govorilnica na žetone in pošta.

FOTO: Voranc Vogel/Delo

To je bila divja, začasna in neinvazivna romantika. Ko se je poletje končalo, so počitnikarji odnesli vse svoje stvari in parcele so bile spet kmalu kot prej, neobljudena zemljišča, le zarasla s kakšnim na novo nasajenim drevescem. Tako so si mnogi ljudje omogočili preživljanje počitnic na morju, v slogu minimalnega, sonaravnega bivanja, kot ga danes slišimo opevati na zahodnoevropskih arhitekturnih konferencah. Življenje, maksimalno povezano z naravo, brez odtisa po obdobju rabe.

Je to zadnji čas za nakup nepremičnine na Hrvaškem?

Toda ljudje so hoteli več. Morda je željo spodbudila brezskrbna svoboda poletij ali pa odsotnost nadzora in inšpekcij (grožnja z njimi je sicer ves čas visela v zraku) – kraji ob morju so poleti oživeli in prispevali v oslabljeno blagajno obmorskih mestec. Sčasoma asketizem ni več zadostoval, zgolj obilno prostor-časje ni bilo več dovolj za dopust. Sprostila se je prvinska želja po betoniranju in samograditeljstvu. Tako so nastale: betonske plošče za pod prikolice, obzidane letne kuhinje z žarom, zidana stranišča. In še malo kasneje barake in prave zidane hiške. Potem še betonski predprostori pred hiškami, da so lahko namestili nadstreške za senco. To so bile že prave nepremičnine, ki jih je bilo treba zaščititi: parcele so omejili z visokimi žičnimi ograjami ali, najbolj delavni, z betonskimi zidovi.

Parcele se tako po koncu poletij niso več povrnile v prejšnje stanje. Postale so urbanizirane. Kot opisujejo fenomen v časopisu Glas Istre: »Sčasoma so nastale prave male improvizirane in nelegalne vasi z različnimi vrstami bivališč: od starih avtodomov do velikih montažnih hiš in vil z bazeni, brez logike in smisla razporejene po okolici. Nekatere gradnje so verjetno legalizirane, druge imajo hišne številke in kdo ve od kod črpajo vodo in elektriko. Da o ravnanju z odpadki niti ne govorimo.«

Popolna svoboda v rabi prostora se ni izkazala kot dolgoročno primerna rešitev. Nastal je kaos, ki ga je težko rešiti.

Bi torej centralno planirano prostorsko načrtovanje pripeljalo do boljših rešitev? Poglejmo.

Primer je turistično naselje Barbariga, ki so ga zgradili v osemdesetih letih, da bi počitnikovanje ob morju naredili dostopno čim več ljudem. Naselje je zasnovano v duhu takratnega urejanja prostora, ki se je od modernizma že obračalo k postmodernizmu. Problematično je umeščanje v prostor, saj degradira tisočletno dediščino na tem področju. Tu najdemo ostanke antičnega naselja Cissana pa zgodnjekrščansko cerkev sv. Andreja, na morski obali so dobro ohranjeni ostanki rimske podeželske vile iz prvega stoletja, z mozaiki in freskami. Sodobno ime je kraj dobil po beneški družini Barbarigo, ki je imela tam posest.

Slovenija črnih gradenj na Bledu ali v Kranjski Gori ne bi dovolila

Gre za urejeno turistično naselje, z umeščeno infrastrukturo, trgovinami in vsemi nujnimi servisi. Toda – podobno kot na parcelah se je tudi tu kmalu pojavila nezadržna želja po »presežku«. Zrasli so prizidki, nadzidave in prezidave, nekdanje zelenice so uničene, parkirišč primanjkuje, zato so avtomobili vsepovsod, naselje je prenatrpano in umazano. Kot pri »parcelah« je tudi tu rezultat prostorski kaos, ki ga je zaradi obilja betona še toliko težje rešiti.

Istra je privlačna zaradi bogate kulture bivanja, ki se je tu razvijala tisočletja.

Morda je rešitev kakovostnega prostorskega načrtovanja že ves čas pred nami, zapisana v historičnem tkivu starih istrskih mest?

Ta so nastajala v težkih okoliščinah in z zelo skromnimi viri. Zgrajena so iz lokalnih materialov, predvsem kamna, ki zaznamuje pročelja stavb in tlakovanih površin ter tvori značilno identiteto. Zgoščenost poselitve in mešana raba omogočata mestni utrip in raznoliko rabo prostora. Namesto avtomobilov in parkirišč je bil merilo oblikovanja človek.

V Barbarigi je problematično umeščanje v prostor, saj degradira tisočletno dediščino na tem področju. FOTO: Maris

Temeljno počelo oblikovanja historičnih istrskih mestec so bile omejitve. Ljudje so morali posege v prostor dobro načrtovati, saj so bili izjemno težko izvedljivi. Vsak je pomenil veliko odgovornost. In vendar so nastale najlepše mestne vedute, vključno s prostranimi javnimi površinami, tlakovanimi trgi in parki. Težko bi rekli, da so bila historična mesta grajena regulirano od zgoraj, kakor bi jih tudi težko primerjali s črnogradnjami od spodaj. Pa vendar združujejo prvine obojega. Kar pa jih razlikuje, je odgovornost, s katero so posegali v prostor.

Ko pride obdobje blaginje, ko ni več pomanjkanja, pride na dan vse slabo. V pomanjkanju ljudje skrbijo drug za drugega, ko imamo vsega preveč, skrbi le še vsak zase. V pomanjkanju in na podlagi omejitev so nastale prečudovite arhitekturne in prostorske mojstrovine, v dobi presežkov in svobode pa jih uničujemo.

***

Nina Granda, arhitektka in urednica revije Outsider.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.