Koga zanima raznolikost?

Slovenija leži v srcu Evrope. Tehnične novosti, modni trendi, filmske premiere so pri nas tako rekoč v trenutku. Smo v stiku s svetom, novimi idejami in znanjem. A te dni sem se znova čudila, kako se po drugi strani nekatere od »novosti« pri nas uveljavljajo zelo počasi. Eno takih je razumevanje pomena raznolikosti (angl. diversity).

Ljubljanska fakulteta, na kateri sem študirala, nas je nekdanje študente povabila na srečanje alumnov fizike. Res je, da na področju fizike prevladujejo moški, a vendarle me je neprijetno zbodlo, ko na seznamu govornikov na tem srečanju med sedmimi imeni ni bilo niti enega ženskega. Ker se mi je zdelo zelo žalostno, da organizatorjem kljub izjemnim dosežkom svojih kolegic ni uspelo najti niti ene primerne govornice (in ker sem v takih primerih težko tiho), sem jih na to opozorila. Odzvali so se s pohvale vredno hitrostjo, dobesedno čez noč, naslednje dopoldne je bil en govorec zamenjan z govorko. Za opozorilo pa so se mi zahvalili.

Srečanje alumnov fizike se je tako izognilo uvrstitvi med tako imenovane »samo moške panele« (v angl. all male panels), kakor pravijo okroglim mizam in drugim javnim dogodkom, na katerih kot govorniki strokovnjaki nastopajo samo moški. Njihov seznam lahko najdete na spletu (allmalepanels.tumbir.com) in se žal še vedno daljša. Analiza slovenskih časopisov, ki jih objavlja spletna stran Metina lista, kaže, da skoraj tri četrtine medijskega prostora (v intervjujih, kolumnah in komentarjih) zasedajo moški. Zato se bojim, da je tudi pri nas veliko javnih dogodkov, ki bi sodili na omenjeni seznam in se svoji nekdanji fakulteti opravičujem, da sem izpostavila ravno njihovo srečanje.

Vem, marsikdo bo rekel, da sem preveč občutljiva. Predvsem tisti, ki so »in«, in se ne morejo vživeti v položaj tistih, ki so »out«. Nič nenavadnega ni, da ima skupina ljudi, ki imajo enako delovno okolje, za sabo podobne izkušnje in so podobne starosti (morda tudi istega spola), posledično tudi na marsikaterem področju podobno omejeno obzorje, česar se morda niti ne zavedajo. Tudi zato je pomembna raznolikost (in to ne le po spolu). Zlasti v tistih skupinah, ki sprejemajo odločitve, določajo pravila, javno nastopajo in podobno.

Če sem kritična do drugih, se spodobi, da pometem pred svojim pragom. Iz lastnih izkušenj vem, da je raznolikost, še posebno v majhnih skupinah, včasih težko doseči, saj so statistične fluktuacije velike. Tako trenutno vodim raziskovalno skupino, v kateri so štiri raziskovalke. A preden me obtožite, da sem diskriminatorna do moških, naj v svojo obrambo povem, da sem pred nekaj leti vodila skupino, v kateri so bili vsi štirje raziskovalci moški. Sodelavce si le delno izbereš sam. Nekateri pridejo skupaj s projekti, drugi, na primer doktorski študenti, pa si te večinoma sami izberejo za mentorja oziroma mentorico.

Nikakor ne zagovarjam, da bi morali raznolikost doseči za vsako ceno. A če na ta vidik nismo dovolj pozorni, se vse prepogosto zgodi, da oblikujemo in vzdržujemo zelo »enolične« skupine ter izključujemo ljudi, ki bi z drugačnim, komplementarnim pogledom delovanje skupine lahko izboljšali.

V zadnjih letih marsikje v tujini temam, kot so raznolikost, vključenost in enakost namenjajo veliko pozornosti. Tako je bilo tudi na generalni skupščini Mednarodne astronomske zveze, ki sem se je udeležila pred kratkim. V odborih te zveze si prizadevajo za uravnoteženo zastopanost tako po spolu kot po celinah in državah. Tudi če je tako ravnanje zgolj trenutno zapovedana moda (kot mu očitajo nekateri), je imelo pozitivne učinke na celotno vzdušje konference: med predavatelji je bil večji delež žensk kot pred desetletjem, čas za vprašanja po predavanjih je potekal manj tekmovalno in bolj spoštljivo ... Znanstvena kakovost srečanja zaradi tega ni prav nič trpela. Prej nasprotno, saj so do besede lahko prišli vsi. Poveden je del govora generalnega sekretarja zveze dr. Piera Benvenutija ob koncu srečanja: »To je bila po mojem mnenju najbolj vključujoča generalna skupščina Mednarodne astronomske zveze v zgodovini ... v prostorih za vrtec in okrog njih so bile skupine otrok, v predavalnicah pa tudi mnogi slabovidni in slušno prizadeti ter v splošnem ljudje iz več držav in kultur kot kadarkoli prej. Ob tem sem zelo vesel in tudi kar malo ponosen.«

V Sloveniji se še vedno v marsikaterem okolju prepogosto zdi, da niti za ženske ni »primerno« opozarjati na diskriminacijo, ki se dogaja, kaj šele, da bi se »pravi« moški ukvarjali s tem. A prava moč in vpliv se ne kažeta z razkazovanjem mišic ali napihovanjem ega, ampak s tem, da se zavzamemo za »šibkejše« – za izboljšanje položaja družbenih skupin, ki so sistematično prezrte, za to da dobijo enake možnosti pri odločanju, napredovanju, nagrajevanju in podobno. Nekateri moški, na primer, ob prejemu vabila na nastop na nekem srečanju preverijo program in če ugotovijo, da gre za »samo moški panel«, sodelovanje zavrnejo. S tem izkažejo solidarnost s kolegicami in podporo njihovim prizadevanjem za enake možnosti. Morda pa jih je enostavno sram, da bi sodelovali na dogodku, ki izključuje ženske.

***

Andreja Gomboc je dr. fizike, profesorica za astronomijo Univerze v Novi Gorici, urednica Portala v vesolje

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.