V nadaljevanju preberite:

Za Alaina Delona se je veliki življenjski preobrat začel, ko ga ni niti slutil. Dobil je le obvestilo, da bo igral v filmu z naslovom Marco Polo, z dodatnim sporočilom, da bo snemanje v vsaj zanj neznanem mestu Beograd. Če bi Delona tistega vročega poletja leta 1958 po kakšnem srečnem naključju lahko spoznal tudi Pavel Car, bi bila usoda poznejšega direktorja Narodnega muzeja precej drugačna. Najverjetneje bi se znal šestdeset let kasneje upreti politični ponudbi, naj prevzame ugledno nacionalno institucijo, predvsem pa ga ne bi mogli lahkotno prevarati z zamislijo o razstavi slik velikih svetovnih mojstrov. A nič od tega se ni moglo zgoditi.