»Kdo tam poje?«

V nedavnih Odmevih sta vodilna zdravnika UKC ob pojasnjevanju težav z otroško kardiokirurgijo na koncu izrazila željo, da bi bili zdravniki najbolj srečni, če bi jih javnost pustila, da delajo, kar najbolje znajo. Celo izkušenemu in vsega vajenemu voditelju Odmevov je pri tem zaprlo sapo – halo! Kdo pa je v zadnjem mesecu najmanj dvakrat na teden skliceval tiskovne konference in vodil medijske kampanje z otroškimi srci?

Naj spomnim, najprej je NIOSB na začetku julija v treh nastopih objavil, da je dobil direktorja ter domače zdravnike in tuje kirurge in ima vse dokumente urejene. UKC je nato v dveh nastopih sporočil, da je program otroške kardiokirurgije varen in da sodelovanje z NIOSB poteka v krasnem sozvočju ter da se učijo drug od drugega, tudi neznanje jezikov in prevajanje nista problem. Sredi julija je nato sledila medijska bombica z objavo tedenskih honorarjev tujih zdravnikov, ki ji je takoj sledila izjava (12. 7.), da se zdi vodstvu UKC to neprimerno in da UKC ne bo plačeval njihovih honorarjev, kot so računali na ministrstvu za zdravje (MZ). Sočasno so zdravniški sindikati in zdravniške organizacije opozorile, da bo uveljavitev tako ekstremno različnih plačil med zdravniki privedla do razpada UKC in hkrati do razpada javnega zdravstvenega sistema.

Konec julija je UKC sklical novinarje na predstavitev novo (re)organiziranega oddelka za otroško kirurgijo in intenzivno terapijo (KOOKIT), kjer so vsi zaposleni po vrsti izjavljali, da delo na oddelku odlično poteka, da so odnosi izvrstni in da lahko sami zagotovijo otrokom vse potrebno. Za vse, ki glede zdravstvenih zadev znamo brati med vrsticami, je bilo sporočilo optimistične reportaže samo eno – gre za vojno napoved NIOSB, ker UKC ne želi ostati brez programa otroške srčne kirurgije, še manj pa želi ostati brez otroške kardiološke in intenzivne enote, ki sta vpeti v delo celotne Pediatrične klinike, ne le kardiokirurgije. Iznajditelj te ločitve je, po mojem skromnem mnenju, res moral biti v posebnem stanju!

Sledilo je pričakovano stopnjevanje sporočila o odklanjanju NIOSB (27. 7.) v vseh sindikatih UKC, razen zdravniškem, ki je nekaj podobnega v sklopu izjave zdravniških organizacij sporočil že prej. Za formalni napad na NIOSB je 3. avgusta poskrbel strokovni svet UKC, ki je sporočil, da slabo urejeno sodelovanje UKC in NIOSB ogroža otroke, zato naj se NIOSB umakne do datuma, ko bo sam zmožen v celoti poskrbeti za otroke.

Ultimat, ki se sklicuje na ogrožanje otrok, je prof. Igorja Gregoriča seveda prisilil, da se takoj umakne, sploh ker bodo zaradi smrti otroka, ki je bil zdravljen v kombinaciji UKC-NIOSB, primer zanesljivo dobili v roke odvetniki.

Tem pa, ne glede na vzrok smrti, ne bo težko najti kopice formalnih in organizacijskih nedoslednosti, ki jih prav gotovo ima nenavaden hibrid UKC-NIOB. Pravzaprav bo za začetek tožbe odvetnikom dovolj že to, da si zabeležijo nasprotujoče medijske obtožbe med UKC in NIOSB – od tega, da lečeči kirurgi niso imeli urejenih licenc in dovoljenj ter da ni bilo medsebojnega obveščanja in dogovarjanja, do izjav, da je v UKC za otroke dobro poskrbljeno in da v sodelovanju s Prago dobijo ustrezno zdravljenje. Nasprotna stran pa trdi, da v UKC obravnave niso potekale po mednarodnih standardih in da sodelovanje s Prago ni varno, ker otroka odklonijo, kadar nimajo prostora, in kljub nujnosti tudi ne prihajajo v UKC, kadar zaradi svojega dela v Pragi nimajo časa.
Vse to so medsebojne obtožbe, ki so jih izrekli odločilni ljudje, ki so sodelovali pri zdravljenju umrle deklice, in odškodnine morajo tudi v interesu javnosti biti milijonske, če želimo, da bo odgovornost v našem zdravstvenem sistemu kdaj postala pomembna. Naj se začnejo ljudje zavedati, kaj povedo, ko nekaj izrečejo! Nezaupanje in groza staršev, ki poslušajo vse te medsebojne obtožbe, se z vsako novo samo še poveča, ne glede na to, katera stran jo za olajšanje svoje duše in razbremenitev krivde izreče!

Ampak tisto, kar je najbolj absurdno, je motiv, ki je UKC in NIOSB privedel do ideje, da medsebojni interesni konflikt izbojujeta z medijskimi akcijami in sporočili. Komu je to pravzaprav namenjeno? Staršem bolnih otrok, ki jim vse to le povečuje tesnobo, prav gotovo ne. Prav tako ne splošni javnosti, ki so ji taka sporočila le dodatna hrana za splošni družbeni negativizem, besede in moči pri odločanju o specifičnih problemih in interesih obeh institucij pa nima. Komu torej pojejo v UKC? In zakaj v tako nacionalno pomembni zadevi v UKC namesto novinarjev raje ne prideta ministrica za zdravje in premier ter ne dorečeta zadeve skupaj z vodilnimi v UKC in NIOSB? Kdo bo imel program in kdo ne, kako se bo plačevalo in kako kadrovalo ter kako organiziralo zdravljenje otrok, da rojstvo s srčno napako, če prideš na svet v Sloveniji, ne bo pomenilo še dodatne smole v primerjavi z možnostjo, da bi se rodil v Avstriji ali na Hrvaškem ali v Italiji ali na Madžarskem?

Morbidni medijski cirkus v interesni vojni med UKC in NIOSB je predvsem izraz popolne operativne nezmožnosti ministrstva za zdravje. MZ kot formalni lastnik UKC in NIOSB očitno tako slabo komunicira s svojima zavodoma, da slednja poskušata o težavah, o katerih jim ne uspe voditi racionalne razprave, opozarjati MZ prek škandaloznih medijskih izpadov. Podobno kot nezrel mladostnik z izzivanjem ekscesov ali rezanjem žil izraža stisko zaradi nezmožnosti igranja določenih mu vlog iz imaginarija njegovih staršev. Na koncu so žrtve vedno najšibkejši – otroci.

Alojz Ihan
dr. medicinskih znanosti, 
imunolog, pisatelj in publicist 
---------------------
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.