Politika je na čelo bolnišnic sistematično nastavljala amaterje

Če kaj že na prvi pogled kaže na nizko politično kulturo in neučinkovitost pri upravljanju države, so to kadrovske menjave, ki po vsakokratnem ustoličenju nove vlade segajo (pre)daleč v globino upravljanja služb in ustanov, ki opravljajo javne storitve. V zdravstvu to pomeni serijsko zamenjevanje direktorjev zdravstvenih zavodov. Po eni strani je komično gledati, kako ministri za zdravje izgubijo leto ali dve, da pri našem zapletenem sistemu nadzorništva, ki izhaja še iz samoupravnega socializma, jurišajo na bolnišnice in druge zdravstvene zavode, da bi prišli do »svojih« direktorjev. Pri čemer pozabljajo, da je povprečna funkcionarska doba ministrov za zdravje pri nas tudi okoli enega leta. Vzorčen primer je pred kratkim odstavljeni minister, eno leto je potreboval za vse mogoče menjave, ki bi mu omogočile »operativnost«, na koncu je bil zamenjan tudi sam.

Komedija je še večja zato, ker večina ministrov, ki bi radi imeli »svoje direktorje«, ne zna točno pojasniti, zakaj bi to izboljšalo učinkovitost njihovega ministrovanja. Kot dolgoletni bližnji opazovalec zdravstvene politike sem pri večini novih ministrov sicer opazil njihovo živčnost, ko po nekaj mesecih spoznajo, da so na papirju sicer popolni gospodarji zdravstvenega sistema (politični regulatorji in hkrati upravitelji oziroma lastniki bolnišnic), vendar si z mehanizmi, ki so neposredno v njegovih rokah, ne morejo veliko pomagati za uresničevanje večjih sprememb v delovanju javnega zdravstva. Zato si iz občutka tesnobe in nemoči zaželijo poleg maloštevilnih uradnikov na ministrstvu imeti še »svoje« direktorje. Pri tem jih vodi nekakšna naivna predstava o vojaški subordinaciji – oni bi nekaj ukazali, njim naklonjeni direktorji pa ukazano v hipu izvedli. Kot v pravljici o Aladinu.

Sploh potrebujemo ministra? Raje dva

A realnost je drugačna. Tudi če bi imel minister povsem lojalne direktorje, ki bi ubogali na vsak njegov mig – bi res lahko kaj bistvenega storili? Imajo res mehanizme, ki jim omogočajo operativnost? Kaj pa, če ni problem v lojalnosti direktorjev ministru, ampak v njihovi operativnosti s kolektivom bolnišnice? Imajo v rokah ustrezne korenčke in palice? Imajo vodstveno avtoriteto in znanje? In če minister bolnišnici »odreže« direktorja, ki je vsaj nekaj let že vajen delati s kolektivom, ter nastavi »svojega« novinca, ki ni vajen – se na ta način res poveča ministrova operativnost? Verjamem sicer, da je z ljudmi, ki jih minister sam nastavi, nekoliko lažje voditi sestanke, ampak saj menda ni glavni cilj ministra v tem, da ima prijetne in nestresne sestanke, ampak da ureja delovanje javnega zdravstva.

V tem smislu pa je zamenjevanje direktorjev zdravstvenih ustanov s »svojimi« v več pogledih škodljivo za učinkovitost ministra in posledično tudi za slovenske bolnike. Prva škodljivost nastane zaradi konflikta interesov, ki v primeru nastavljanja lastnih direktorjev onemogoča jasne zahteve po njihovi učinkovitosti in odgovornosti. Kaj ni lažje nekaj dosledno zahtevati od ljudi, s katerimi si samo v profesionalnem odnosu, kot pa od »svojih«, ki ti po kakšnem strankarskem kanalu morda lahko celo skočijo v hrbet? Pravzaprav bi minister, ki bi hotel delati učinkovito, moral kvečjemu zamenjati direktorje, s katerimi ima preveč osebne ali interesne (strankarske) odnose.

FOTO: Voranc Vogel

Po drugi strani minister, ki se mu za operativnost zdi nujno imeti okoli sebe »svoje« direktorje, predvsem vsej državi demonstrira, da o vodenju bolnišnic nima znanja. Ministru za operativno delo z bolnišnicami prav nič ne pomaga, če na njihovo čelo nastavi sebi lojalnega direktorja, ki ne zna upravljati bolnišnice. Dejstvo je, da spada direktorovanje velikim bolnišnicam s tisoč zaposlenimi in stomilijonskimi proračuni med najzahtevnejša vodstvena opravila, ki jih poznajo zahodne družbe – gre za funkcijo, primerljivo vodenju velikih letališč ali multinacionalk. V vsakem učbeniku o vodenju bolnišnic razločno piše, da za ta posel dozori človek, ki vsaj desetletje, bolje pa še pet let več, dela v vodstvenih operativnih funkcijah točno tiste bolnišnice, ki jo bo v prihodnje vodil – in glavni kandidati za bodočega direktorja morajo biti identificirani in »vzgajani« že vsaj nekaj let prej, preden prevzamejo vodenje celotnega sistema. Samo na tak način lahko ob nastopu funkcije začnejo zares voditi in upravljati sistem, ne pa ga šele začeti spoznavati v vseh njegovih komponentah – od logistike zdravstvene oskrbe in tehnologij, do izkušenj o pomenu posameznih oddelkov in posebnostih pri usklajevanju številnih in prepletanih poslovnih, strokovnih, akademskih in še kakšnih interesov v bolnišnici. Ob tem pa morajo kandidati z ambicijo vodstvenih položajev že leta prej svoje izkušnje z vodenjem bolnišnice na nižjih ravneh sistemizirati s podiplomskimi izobraževanji na študijih iz organizacije zdravstva, zdravstvene ekonomike, zdravstvenih tehnologij, vodstvenih spretnosti.

Po drugi strani je politika vsaj zadnjih dvajset let na čelo bolnišnic sistematično nastavljala amaterje, ki pred nastopom direktorovanja o zdravstvu niso vedeli popolnoma nič, razen uporabniških izkušenj pri svojem osebnem zdravniku. Motivov za tako šokantno kršenje vseh principov kadrovanja za vodenje velikih bolnišnic nihče od ministrov do danes še ni pojasnil. Zato ni čudno, da so se oblikovale različne teorije o skritih namenih take »politike« – od namernega nastavljanja »uporabnih tepčkov« za korupcijski status quo do infiltracije skritih strankarskih in lobističnih agend. Kljub zelo veliki moralni škodi, ki so jo tovrstne »teorije zarote« povzročale zdravstvenemu sistemu (nezaupanje bolnikov v »koruptivne« zdravnike, malodušje in nezaupanje zaposlenih v vodstva javnih ustanov, umik zdravnikov v popoldansko ali polno zasebništvo), pa ministri, ki so nastavljali direktorske amaterje, tudi po zaključku ministrovanja niso znali razumljivo pojasniti svojih čudnih odločitev.

***

Alojz Ihan, dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.