Uspešno spopadanje s pandemijo je že dolgo neločljivo povezano z načrtovanjem sveta, ki pride za njo. To načrtovanje pa je pri nas regresivno.
Galerija
V času pandemije sem tako kot številni kolegi nenehno aktiven: na okroglih mizah, pogovorih, debatah in pobudah izrisujemo konkretne predloge, kako bi morali graditi, upravljati, spreminjati svet, ki se je v pretresu pandemije izkazal za preveč krhkega, neenakega in nepravičnega. FOTO: Jure Eržen/Delo
V nadaljevanju preberite:
Arhitekti hočemo graditi nova dostopna stanovanja, ampak tudi obnavljati in revitalizirati vse, kar je dobrega in prezrtega, tako kot hočejo mladi zdravniki zdraviti in ohranjati javno dostopno zdravstvo, mladi pravniki pa ohranjati in razvijati zrel in pravičen pravni sistem. Pa se zdi, da nas nihče ne sliši, da nas nihče noče poslušati. Vsi skupaj kljub množici družbeno, okoljsko in ekonomsko sodobnih idej in predlogov še nikoli nismo bili soočeni s tako zastarelimi in destruktivnimi načrti iz vladajočih pisarn, ki izhod iz krize razumejo kot vztrajanje pri cestnem prometu, vse večji privatizaciji prostora in naravnih virov, ogrožanju voda in ukinjanju obveznih javnih natečajev, ki so edino zares demokratično interdisciplinarno orodje soodločanja o prostoru.
Celoten članek je na voljo le naročnikom.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITE Obstoječi naročnik?Prijavite se