V nadaljevanju preberite:

Nedolgo tega me je novinarka Štajerskega tednika klicala za strokovno mnenje o na prvi pogled zelo preprostem vprašanju. Kaj si kot arhitekt mislim o tem, da bi v eni od manjših štajerskih občin z občinskim prostorskim načrtom dovolili gradnjo stanovanjskih hiš z ravno streho? Vprašanje je še dodatno obrazložila z dilemo občinskih odločevalcev te male občine: ravnih streh v njihovi občini namreč nikoli ni bilo in bojijo se, da bi z dopuščanjem gradnje takšnih streh porušili identiteto občine, a po drugi strani si mladi želijo graditi hiše z ravnimi strehami, ker jim te predstavljajo simbol sodobnega načina bivanja. Za to, da bi lahko živeli v hiši z ravno streho, bi se bili menda pripravljeni naseliti celo v kateri od sosednjih občin, ki je bolj moderna in dovoljuje ravne strehe. Dilema odločevalcev torej je, ali dovoliti spremembo in obdržati mlade, ki za občino pomenijo prihodnost, ali pa se tej prihodnosti odpovedati (in s tem morda celo omogočiti sosednji občini, da prosperira) in ohraniti identiteto grajenega prostora. Vsekakor težka dilema.

Ker nisem poznal male štajerske občine z okoli 300 prebivalci, na katero se je nanašalo vprašanje novinarke, nisem mogel odgovarjati konkretno, ampak le splošno. Tako sem odgovoril s predpostavko, da je 90 odstotkov slovenskega grajenega prostora nekje od sedemdesetih intenzivno izgubljalo historično identiteto na račun modernizacije in da le redko najdemo še kotičke, kjer bi dejansko lahko varovali posebno identiteto s predpisovanjem oblike strehe. Po drugi strani pa tudi predpisovanje kakršne koli strehe še ni zagotovilo, da bi takšna regulacija zagotavljala tudi dobro arhitekturo in ohranjanje identitete. Nekaj dni pozneje, 24. 8. 2021, je bil v Štajerskem tedniku objavljen članek z naslovom Ni moderna vsaka hiša z ravno streho, v katerem je novinarka Senka Dreu celostno, brez moraliziranja in predsodkov, predstavila dilemo lokalnih odločevalcev o predpisovanju oblik streh ter s tem povezanih demografskih in ekonomskih posledic.