V kolumni preberite: 

Še preden odprem vrata avtomobila na dvorišču, iz hiše zaslišim pasji lajež. Lola in Neža, najini pasji sopotnici, moj prihod zaznata bistveno prej, kot nam omogočajo človeška čutila. Ko stopim v hišo, se zapodita vame in zdi se mi, kot da tekmujeta, katera bo vzbudila več moje pozornosti. Nežin rep odnaša levo in desno, Lola pa stavi na zvočno prilizovanje. V dolgih pasjih zavijanjih mi sporoča, kako zelo me je pogrešala. Tudi sam v trenutku preklopim v človeško pasjo govorico in v neskončnost ponavljam iste besede: »A tako grozno je bilo? A tako grozno je bilo? O, joj, joj,« brundam in se delam, da razumem njuno bolečino, ki sem jo povzročil s svojo odsotnostjo. Lola mi z zavijanjem pritrjuje, a ko ju počoham po kosmatih trebuščkih, je med nami zakopana bojna sekira in življenje gre lahko mirno naprej.