Evropski komisija nam priporoča, priporočimo ji še mi

Evropska komisija – dojemamo jo predvsem kot bruseljski birokratski aparat, manj pa kot nekakšno našo skupno, evropsko vlado – je ta teden s svojimi klasičnimi rednimi letnimi priporočili in evropskim semestrom spet razsvetlila članice, kako naj vodijo svoje ekonomske politike in čemu naj dajejo prednost.

Priporočila, ki jih spet polagajo v ospredje Sloveniji – reforme (pokojninska, zdravstvena, dolgotrajna oskrba), privatizacija in skrb za primerno uravnotežene javne finance – so standardna, pričakovana. Že nekaj let so tako predvidljiva, da se novinarski kolegi včasih pošalimo, da bi jih lahko mimogrede spisali tudi sami in da za ustvarjanje takih nasvetov mogoče sploh ne potrebujemo dobro plačanih analitikov in uradnikov v prestolnici Unije. Gotovo so nekatera od opozoril zelo utemeljena, predvsem nakopičeni problemi v zdravstvu in dolgotrajni oskrbi zahtevajo takojšnje ukrepanje. Nekatera druga, kot je privatizacija za vsako ceno, pa bi bi morali vzeti z zrnom soli. Poglejmo le, kako nizko s slabim lastnikom zdaj leta naš nacionalni letalski prevoznik.

Pri tem ko poslušamo bruseljska priporočila, je sedanji čas, ko se stara komisija poslavlja, kar pravi, da evropski državljani obrnemo ogledalo in tudi sami kaj priporočimo stari, predvsem pa novi evropski oblasti, ki jo dobimo v nekaj mesecih.

Prvo priporočilo komisiji bi lahko bilo, naj postane resnični varuh pravnega reda Evropske unije in ga spoštuje kot punčico svojega očesa. Če ga ne bo upoštevala sama, ga ne bodo spoštovale tudi države članice, ob tem pa bo tudi komisija sama – in z njo evropska ideja – izgubila zaupanje in spoštovanje evropskih državljanov.

Dokler bo evropska komisija svoj pravni red predvsem politično interpretirala, ne pa ga tudi vedno takoj in učinkovito uresničevala, bo temu primeren tudi njen ugled, zlasti v manjših članicah – kot je tudi Slovenija. Tudi to je eden od vzrokov za porast evroskepticizma na naši celini. Majhne in manj vplivne države so tiste, ki v razmerah politično arbitrarne interpretacije pravnih norm praviloma vedno potegnejo najkrajši konec.

Za nas najbolj boleč in konkreten primer te neugledne pravne prakse komisije je očitno politično motivirano nespoštovanje odločitve arbitražnega sodišča. Tu je Junckerjeva ekipa glede tožbe, ki jo sprožila Slovenija, preslišala celo opozorila svoje lastne pravne službe (!), da je Hrvaška kršila pravila EU. Brez pomisleka se je postavila na stran naše južne sosede, ki očitno zna bolje lobirati ali pa morda le izkorišča dejstvo, da ima na oblasti stranko iz Junckerjeve politične družine. Primerov, ko se zdi, da komisija pravila interpretira v prid velikim in pomembnim je sicer še nekaj. Poglejmo le razliko med vseevropskim reševanjem nemških, francoskih in drugih bank v prezadolženi Grčiji in precej manj naklonjenim odnosom Bruslja pri ugotavljanju in poznejšem saniranju naše bančne luknje. Ali pa, kako v rokavicah že leta in še vedno ravna z Italijo in njeno javnofinančno samopašnostjo.

Drugo priporočilo komisiji se nanaša na njeno vodstvo in sestavo: bodo v njej predvsem odsluženi nacionalni politiki in medli tehnokrati ali ljudje, ki lahko dajo evropskemu projektu več idej, elana in zaželene vsebine. Sistem vodilnih kandidatov je do zdaj na mestu predsednika komisije favoriziral predvsem konservativne moške iz zahodnih članic Unije. Morda je na prvi pogled naivno razmišljanje, da je zdaj primeren čas, da po nekredibilnem Barrosu (2004–2014) in utrujenem in »političnem« Junckerju (2014–2019) pride na čelo evropske ekipe komisarjev drugačna oseba, z večjo kredibilnostjo, energijo in povezovalno močjo.

Jasno je, da bo na koncu odločitev o tem kompromisna in politična, brez politične privolitve Nemčije in Francije ne bo šlo. Imajo pa države Unije zdaj lepo priložnost, da naredijo kadrovski korak naprej. Recimo tako, da komisijo prvič vodi ženska, ali pa nekdo, ki prihaja iz Skandinavije, novih članic Unije ali zunaj kroga ljudske stranke in socialistov, ki so si do zdaj lastili monopol nad vodenjem evropskih institucij. Vsekakor pa bi to moral biti nekdo, ki bi skrbel za javno dobro na ravni Unije, njegova oziroma njena strokovnost pa mora biti ključna in odločilna. Še posebno ker si je sedanja komisija nakopala sloves, da je po filozofiji svojega delovanja bolj politična od svoje predhodnice.

Vsaj za novo evropsko komisijo bi bilo priporočljivo, da pri nekateri stvareh obrne ali spremeni fokus. Junckerjeva ekipa je pred petimi leti začela svoj mandat v času, ko je Evropa še krepko čutila posledice najhujše finančne in gospodarske krize po drugi svetovni vojni. To je jasno videti tudi iz tako imenovanega evropskega semestra in v uvodu omenjenih priporočil, ki jim gotovo manjka še kak poudarek, usmerjen v zdravo rast in konkurenčna delovna mesta. Ob tem, ko uradniki v Bruslju vlagajo enormne količine energije v do stotinke odstotka natančen izračun potrebnega prihodnjega strukturnega napora pri javnih financah, so utemeljena priporočila, da naj komisija postavi bolj v ospredje naložbe, predvsem zelene, do okolja prijazne, ter naložbe v infrastrukturo in transport.

Čeprav zdaj kake nove, resne gospodarske krize ni na obzorju, je jasno, da se bo gospodarski cikel nekoč obrnil navzdol. Evropa bo seveda preživela tudi prihodnjo recesijo, a le, če bo nanjo ustrezno pripravljena. Komisiji lahko priporočimo, naj deluje preventivno, ob morebitnem izbruhu nove krize pa naj ne posega znova po istih ukrepih in »zdravilih«, saj lahko v skrajnem primeru pripeljejo razpada evroobmočja. Ostri varčevalni ukrepi bi imeli zelo visoko socialno, ekonomsko in politično ceno.

Da bo Evropa trdnejša, bolj robustna in odporna na krize, mora vsaj prihodnja komisija poskrbeti tudi za ključno gospodarsko prioriteto, resnično delujočo bančno unijo. Ne pozabimo, da se je rušilni učinek padca Lehman Brothers v Evropo in k nam usodno prelil prav prek bank.