Epidemija in vojna

Pitirim Sorokin, rusko-ameriški sociolog, v delu Človek in družba v času katastrof piše o vplivu vojne, revolucije, lakote in epidemije na človekovo vedenje, čustvovanje in razmišljanje. Ljudje se na katastrofe odzivamo različno: nekateri se ob epidemiji izolirajo, prekinejo vse stike, da bi zavarovali lastno življenje, drugi kljub nevarnosti neposredno pomagajo bolnim in prizadetim, nekateri se bojijo virusa in menijo, da država za zaščito naredi premalo, drugi pa se bolj kot virusa bojijo prav države in njene zlorabe moči: pretiranega in dolgoročnega nadzora.

Avtor meni, da v katastrofah umirajo najboljši ljudje, altruisti, se pravi tisti, ki se izpostavljajo, ki delujejo po načelu solidarnosti in ljubezni, kar pomeni, da gre pri katastrofi za negativno selekcijo, za slabšanje narodnega genotipa. V svojih poznejših delih pa Sorokin po dolgih socioloških in antropoloških raziskavah prihaja do na videz nasprotnega sklepa: da je najučinkovitejši boj proti tem katastrofam, in sicer tako za posameznika kot za družbo, prav dejavna ljubezen – od erosa do običajne, vsakdanje solidarnosti. (Nekaj podobnega, a na drug način je v nedavnem intervjuju povedala Vida Žabot, za kar je novinarka, ki se je z njo pogovarjala, doživela znanstveniški linč; znanstveniški linč je podvrsta dušebrižniškega linča, te bradavice na tkivu sodobnega enoumja).

Sorokin ugotavlja, da epidemije v zgodovini nimajo samostojne vloge, da so vedno spremljevalke drugih katastrof, predvsem vojne. Tudi danes mnogi epidemijo covid-19 povezujejo z vojno. Medtem ko mediji dogajanje predstavljajo kot vojno človeštva proti virusu, drugi opozarjajo na vojne, ki potekajo v ozadju, denimo na vojno med zdravilom in cepivom (zdrava pamet se sprašuje, zakaj ne bi imeli na izbiro obojega, a ji finančna pamet odgovarja, da to za »filantrope« pomeni manj nadzora in profita). Še pomembnejša se zdi vojna med globalistično in antiglobalistično vizijo sveta.



Medtem ko antiglobalisti že odpirajo šampanjce, češ da je epidemija dokazala nefunkcionalnost in nevarnost »odprte družbe«, in trdijo, da je pot nazaj v globalizem nemogoča, da nas torej čaka opolnomočenje nacionalnih držav (do odpiranja šampanjca bolj zadržani pa menijo, da to ne bodo več moderne države, kakršne poznamo, ampak nekakšne tehnološko-medicinske diktature), globalisti vztrajajo pri svojem: The Economist tako zagovarja nujnost globalne vlade in reševanja epidemije, Juan Luis Cebrián, šef medijskega konglomerata Prisa in edini Španec z rednim »stolčkom« v Klubu Bilderberg, pa v članku Pričakovana kataklizma (El País) v imenu bodočega miru (!) poziva k odprtim mejam in »planetarnemu konstitucionalizmu« ter napoveduje novo stopnjo globalizacije s središčem v Aziji.

Cebriánov diskurz me je spomnil na zadnje delo Vladimirja Solovjova, enega najprodornejših ruskih filozofov, Trije pogovori o vojni, napredku in koncu svetovne zgodovine (1899), ki ga sklepa Kratka povest o Antikristu. Delo je napisano v formi sokratskega dialoga, v katerem sodelujejo General, predstavnik tradicionalno-religioznega razumevanja sveta, Politik, ki zastopa kulturno-progresivno vizijo (današnji liberalni globalisti), in Gospod Z, ki je v marsičem avtorjev alter ego.

Liberalni politik trdi, da je mir simptom napredka, in se navdušuje nad idejo »organizacije večnega mednarodnega miru«, na kar mu Gospod Z odgovarja, da je »otipljiv, hiter napredek vedno simptom konca«. Debata počasi razkrije, da gre za različna razumevanja zla: je zlo le naravna pomanjkljivost, nepopolnost, ki z rastjo dobrega (kulture, izobrazbe) izgine, ali gre za dejavno silo, ki prek skušnjav obvladuje naš svet, in zato za boj proti njemu ne zadostujeta le vest in razum, ampak se je treba opreti na »drugo raven biti« (denimo na sorokinovsko dejavno ljubezen)?

V Kratki povesti o Antikristu, tekstu, ki je nastal pred sto dvajsetimi leti, Solovjov že piše o »združenih državah Evrope«, vlogi prostozidarjev v oblikovanju »evropske edinosti«, panmongolizmu (globalizem pod taktirko Azije) in globalistu-imperatorju, samozvancu »filantropu«, ki skrbi za kruh in igre, za mir, ki temelji na popolnem zatiranju vitalnih moči družbe, njene imaginacije, ustvarjalnosti in pristne religioznosti, to je svobode, ki je bistveni element človeškosti.



V predgovoru k delu Solovjov omenja neko obrobno religijo nekje na Vzhodu, kjer verniki v steno svoje koče zvrtajo luknjo, nato pa v to luknjo govorijo: »Koča moja, luknja moja, odreši me!« Filozof pravi, da so ti ljudje morda nori, a vseeno pošteni, saj nikogar ne zavajajo: koči rečejo koča, luknji – luknja. Problem je, ko takšna religija zaradi nekogaršnjih interesov izgubi poštenost ter kočo razglasi za »Božje kraljestvo na zemlji«, luknjo pa za »novi evangelij«. Namen njegovega spisa, pravi, ni »izpodbijanje izmišljene religije, temveč razkritje resnične prevare«.

Vrnimo se v naš čas (čeprav smo v bistvu ves čas govorili prav o njem). Ljudje si želijo, da bi bilo te vojne konec, a večina misli predvsem na vojno človeštva proti virusu. Vsi si želijo ponovne vzpostavitve miru. Ampak ali lahko na podlagi te zmage, ko jo bodo nekoč razglasili, ustvarimo, če tokrat uporabim izraze slovenskih filozofov, »novo normalnost« in »solidarnostno ekonomijo«? Ni namreč vsak mir dober: »Tako v duhovnem kot v političnem boju je dober mir tisti, ki ga sklenemo šele takrat, ko je cilj vojne dosežen,« pravi Gospod Z. Obstaja namreč precejšnja verjetnost, da bo mir, sklenjen po vojnah, ki potekajo v ozadju, spet temeljil na prevari.

-----------------
Urša Zabukovec je dr. literarnih ved, prevajalka in esejistka, živi in dela v Španiji.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.