V nadaljevanju preberite:

Ne samo ljudje, tudi stavbe lahko nosijo stigmo. Grad Cmurek nad Muro tik ob meji z Avstrijo od daleč bolj kot na srednjeveško utrdbo, ki je bila sezidana že v prvi polovici davnega 12. stoletja, spominja na kasarno ali bolnišnico. Tu je do leta 2004 zares deloval Zavod za duševno in živčno bolne: ustanova, ki je okrog gradu sezidala nevidne zidove, ki so bili v mnogih pogledih težje prehodni od srednjeveškega obzidja. Ker se mora prav vsak dogodek v človekovem življenju zgoditi v nekem dejanskem prostoru, so naši najlepši in tudi najbolj travmatični spomini bistveno, čeprav včasih povsem nezavedno, povezani s prostori, v katerih so se zgodili. Grad Cmurek zato ostaja sidrišče spominov več tisoč njegovih nekdanjih stanovalcev (naenkrat je bilo v zavodu nastanjenih okrog tristo oseb), svojcev, ki so jih obiskovali, in uslužbencev, ki so zanje skrbeli. Na zanimivo, travmatično, pretresljivo ter tudi intimno in osebno zgodovino totalnih ustanov dvajsetega stoletja, ki so se ukvarjale z duševnim zdravjem, v gradu Cmurek že desetletje opozarja provokativno poimenovan Muzej norosti. Muzej ima jasno agendo: ne gre mu le za razstavljanje prostorov, v katerih so živeli varovanci zavoda in kjer so delali njegovi uslužbenci, ampak tudi za to, da rešijo spomin na pionirske poskuse deinstitucionalizacije te in podobnih ustanov v preteklosti. Danes je Slovenija še vedno med najbolj institucionaliziranimi okolji v Evropi, zato v državi potrebujemo prostor za kritično razpravo o vprašanju, zakaj najranljivejše ljudi umikamo stran od oči, namesto da bi jih polnovredno integrirali v družbo.