Dobro jutro: V slavo samote

Medtem ko sem se prejšnjo soboto ustavljala pred vsako sliko Zorana Mušiča v Leopoldovem muzeju na Dunaju, se je močno doživljanje njegove samote sprehajalo od glave do pljuč, od srca do drobovja, od ramen do stopal, s katerimi sem poskušala čim tišje stopati po parketu galerije. Kakor da me ni.

Že dolgo me noben umetnik ni tako vznemiril kakor slikar, ki je hkrati tudi pesnik; pesnik, ki je pravzaprav filozof; filozof, ki se trudi biti človek; človek, ki postaja tem večji, čim bolj se približuje koncu, saj do zadnje poteze s čopičem ne dovoli, da bi mu iz duše pobegnilo katero koli spoznanje, ki ga je pridobil v življenju, polnem lepote in strahot.

In ko sem z zadnjih slik, ki jih je naslikal, vdihavala dekonstrukcijo njegovega telesa, zameglitev identitete z barvami staranja in mogočno vprašanje, zakaj smo sploh obstajali, se mi je zdelo, da bom iz muzeja odšla večja, toda sama. V dobrem smislu odmaknjena od vesele gneče sproščenih mimoidočih pa tudi od celotnega Dunaja, ki sta ga pozlatila pomladno sonce in kičasta ošabnost ravnodušnosti do vsega minljivega.

Kaj mi je slikar zašepetal s svojim mogočnim čopičem? Povedal mi je, da je človek že od nekdaj vse vedel. Da družba živi v iluziji, da se nekam premika. Da nas vse, o čemer mislimo, da je napredek, le vleče skozi večnost ponavljanja zgodovine. In da smo edina stvar, ki je zdaj drugačna v primerjavi s tisočletji, ki so že izginila, pravzaprav mi, vsak od nas kot posameznik. Samo to naše majhno življenje se ni še nikoli prej zgodilo in se tudi nikoli več ne bo ponovilo, zato je največja vrednota obstajanja prav ta samotni trenutek našega lastnega življenja.

V dnevnik hvaležnosti sem ta dan zapisala samo eno besedo: Mušič. In objela sem samoto, ki je postala večja kakor kdaj prej, bogatejša, kakor bi jo znala narisati. Zato sem se s svinčnikom le dotaknila prostora okoli sebe in mirno zaprla oči na koncu še enega dne, ki je sam po sebi umetniško delo obstajanja. Hvala, veliki slikar!