Dobro jutro: Upanje

Zdelo se je, da je bilo v nesreči nekaj malega sreče. Reševalci so se na kraj dogodka pripeljali v najkrajšem možnem času. Helikopter je ponesrečenca prepeljal v bolnišnico. Po naključju je tisti vikend dežurala vrhunska ekipa nevrokirurgov. Čeprav je bilo zelo hudo, je upanje tlelo.

Sledilo je čakanje. Koma, čakanje, čakanje. Znaki, da se stanje morda spreminja. In spet čakanje, ugibanje, ali so bili komaj opazni znaki res dokaz izboljšanja ali morda naključen odziv. Koma, cevke, medicinske aparature, čakanje, tiho upanje, da droben gib napoveduje nekaj pozitivnega. In spet čakanje. Teden dni brez sprememb. Čakanje. Droben gib, novo tiho upanje, čakanje.

Motoristi so najranljivejši popotniki. Vodi jih občutek svobode, motorji so hitri in zmogljivi. Zdi se, da je tudi oprema vse zanesljivejša in da zagotavlja varnost. A ko gre nekaj narobe, motoristi niso zaprti v bolj ali manj trpežno jekleno ogrodje. Ne ščiti jih varnostni pas. Asfalt je trd.

Čakanje. Znaki upanja, koma, brez sprememb. Aparature.

Po nekaj tednih so zdravniki naredili še en preizkus. So možgani še živi? Upanje, ki je najprej še tlelo, je po tednih čakanja ugašalo. Med zadnjo preiskavo se je izkazalo, da so možgani zaradi poškodb mrtvi. Upanja ni bilo več.

Ime mu je bilo Rok. Pravkar je uspešno končal fakulteto, se zaposlil, se veselil zanimive službe, življenja, ki ga čaka. Ni bil divjak. Imel je dobro zaščitno opremo. A nekaj je šlo narobe. Bitko s poškodbami je izgubil. Upanja zanj ni bilo več. Aparature, ki so beležile delovanje vitalnih funkcij, so utripale le še zaradi drugih aparatur. Svojci so sprejeli zadnjo odločitev. Najtežjo. Najbolj plemenito. Rokove organe so donirali.

Pred natanko letom dni, ko je upanje za družino Rajakovič ugasnilo, se je tleče upanje petih ljudi, ki so čakali na presaditev srca, jeter, ledvic …, spremenilo v začetek novega življenja.