Dobro jutro: Slovenija v Berlinu

Bila je ljubezen na prvi pogled. Pred približno petnajstimi leti je nemški fotograf, zbiratelj in še kaj Martin Ruge von Löw na Poljskem zagledal znameniti kiosk K67 slovenskega arhitekta Saša Mächtiga ter sklenil, da bo nekoč njegov. Zdaj je novi rumeni kiosk na velikem tovornjaku res prispel v Berlin, poletje bo preživel v delavnici v okrožju Weissensee, že jeseni pa ga bodo postavili v kultnem Kreuzbergu. Martinova žena Ann Marie namerava v njem ustvariti »najmanjšo gostilno v mestu« s ponudbo hrane in slaščic z vsega sveta.

Na prazen list napišem »potica«: če je kiosk slovenskega rodu, naj bo tudi vsaj ena sladica slovenska! Obljubim, da bom poiskala recept, in že brskam po kuharski knjigi Slavka Adamljeta, čigar orehova potica s komaj dvema jajcema in le malo sladkorja je kot narejena za mestnega človeka, poleg tega pa vedno uspe. Prisežem.

Bo lepi rumeni Mächtigov kiosk berlinska postaja tudi za vse, ki si želijo koščka Slovenije? Kako bi pekarn na vsakem vogalu, Starbucksov, italijanskih gostiln in dönerjev vajene Berlinčane prepričali o slovenskih dobrotah? Na drugi strani Kreuzberga ob aveniji Mehringdamm je kiosk z vegetarijanskim dönerjem, ki ga še nikoli, ne podnevi ne ponoči, nisem videla brez dolge vrste čakajočih – bi se Berlinčanom lahko sline enako cedile po slovenskih dobrotah?

Listam po kuharski knjigi: kobariški štruklji, škofjeloški medeni kruhki, koroški šarkelj, prekmurska gibanica … Brskanje po spletu jih prinese še več: ajdov krapec, bizeljska mlinčevka, blejska kremšnita, dražgoški kruhek, kozjanska kruhova potica, ljubljanske skutne palačinke … koliko teh jedi poznamo celo Slovenci? In katere bi bilo mogoče prirediti za današnji čas, ko je ljudi, ki s težkim kmečkim ali drugim delom »odslužijo« velike količine masla, jajc in sladkorja, vse manj? Kdo pozna odgovore?