Dobro jutro: Slepouličnost

Kolegica novinarka je približno takole zapisala: »Jaz bi šla stran. Kamorkoli. V Maroko, Kolumbijo, Zimbabve, na Fidži ... Stran!« Drugače sicer uspešno dela, ima ljubečega moža, lepe otroke in vsaj povprečen standard. V službi se ji dogaja vsak dan kaj novega, težkega, presunljivega, stresnega, navdihujočega ... Srečuje ljudi in pije njihove nikoli ponovljive zgodbe ... Ampak, njej je dolgčas. Okolje je frustrirajoče, zadrto, enolično, z lažno moralo in narejeno prijaznostjo, brezosebno, plehko, trdo, hladno ... Sive celice na podstrešju izgubijo voljo do razmnoževanja.

Vas je kdaj obšla podobna slepouličnost? Vas, ki hodite vsak dan ob sedmih do treh v isto tovarno, v isto pisarno, v isto ambulanto, za isti stroj, za isti šank, za isto katedro, za isti volan ... Vam nikoli ni bilo dolgčas, niste nikoli bili ujetniki istih šefov, istih predpisov, istih enolončnic in istih sprehodov: od hodnika do konca ulice, od istih trgovin do istih kafičev in istih praznih marenj? Ni? Potem ste očitno normalna bela vrana. Ampak druga množica podobnih ujetnikov bi najraje pobegnila z njo: istim sosedom, istim ulicam, istim izložbam, klevetam, pritlehnosti, nategom in izmišljenim pravljicam za težko noč.

Konec aprila si ljudje iz Slepe ulice radi dajo duška. Na manjšem prostoru živijo, dlje bi pobegnili. V republiki Palma De Coco zrak drugače diši, sonce topleje sije, paradižnik in krompir imata spet okus. Policisti so prijazni, redarji ne kaznujejo vsake fige, ribe dišijo po morju in še tlakovci se smehljajo.

Konec aprila je nevaren čas, še posebno za prebivalce majhnih prostorov in manjših držav. V majhnih sobicah se misel zaletava sama vase in v misli drugih. Ko bom predsednik države, bom predpisal Čile, Namibijo in Fidži na zdravniški recept. Še nebogljena misel dobi v neskončnem prostranstvu popolnoma drugačen zalet. Že zdavnaj je napočil trenutek za pobeg. Kolegica ima prav.