Dobro jutro: Pristnost

Ne vem, kdaj se je pri sladoledarju v hrvaški Istri poleg napisov »ice cream«, »gelato« in »Eiscreme« pojavil tudi napis v slovenskem jeziku. To je moralo biti pred kratkim, saj smo prej toliko let stali v vrstah za kepico iz pol vanilije in pol čokolade, da so naši otroci verjeli, da se sladoledu, če že ne ljubezni do njega, hrvaško reče – »pola-pola«*.

Zdaj se ne le albanski slaščičarji, ampak tudi slavonski natakarji s slovenskimi turisti trudijo kramljati po slovensko. Nazadnje sem to doživela v času stare Juge v grški Rafini, kjer so trgovci s tako ljubeznijo opravljali poklic, da so se za vse, črno-, rjavo- in svetlolaske tega sveta naučili vseh mogočih tujih »narečij«. Se zapiči vame Grk: »Inglezika?« »Jugoslavika!!« Očitno je zaznal užaljenost v glasu, saj je hitel popravljati pogled na svet, v katerem so samo Angležinje svetlolase, na koncu pa s strašnim marketinškim manevrom dokazal, da barva las ne igra vloge. Ker je bila blond vsaka, ki mu ji je uspelo prodati dva para enakih sandal – za ceno enega ...

Tudi Turki so bili v teh dneh navdušeni nad sarajevskim natakarjem, ki jih je na Baščaršiji pozdravil po turško. Iz časov turških obleganj so Bošnjakom ostale besede, ki tudi pri novodobnih »obleganjih« – predvolilni shod v Bosni je imel turški predsednik Erdoğan – pridejo prav. Natakar je rekel: »Mašala, Erdoğan, Güllen jok«, kar je toliko kot palec gor za Erdoğana in dol za Güllena. Erdoğan ne igra zaman na karto ljubezni – do Turčije, vere in jezika.

V Zasavje se je iz Tuzle pred tremi meseci preselila enajstletna Belkisa. Besede slovensko ni znala. A za materinski dan je napisala pesem. V slovenskem, zanjo tujem jeziku, je priznala, da materi še ni pripravljena dati sveta, in ji obljubila, da ga bo, ko odraste, poskusila vsaj razumeti: »Ko bom to cenila sama, bom vedela, da nič ni težje in lepše, kot da si mama.« Erdoğanovim besedam so ljudje glasno vzklikali. Nad Belkisinimi so onemeli. Tak učinek ima lahko samo pristno čustvo: ne potrebuje glasnih manifestacij.

*pol-pol