Dobro jutro: Črna kitara

Dušan pri telefonu, se je predstavil. »Dušan?« vprašam. Glasu nisem spoznal. »Ja. Dušan,« ponovi. In nadaljuje: »Dule.« »Dule? Dule, kitara?« se mi je posvetilo. Med ušesi so mi začele drveti pesmi. Vsaka zbudi tisoč spominov. Skladbe, ki jih je napisal Dule, so bile zvočna kulisa konca sedemdesetih in osemdesetih let. Hkrati pa zvok Duletove kitare ni bil samo kulisa. Ostri in jasni soli, odigrani na Duletovi črni kitari Gibson, so bili kot skalpel, ki stara pravila reže na drobne koščke. Duletovi akordi so bili kot lepilo, ki črepinje starega sestavlja v nekaj novega. Upali smo, globoko smo upali, da je zvok, ki ga je sestavljal Dule, zvok časa, ki bo boljši.

In ko je Dule stal na odru in nažgal po svojem črnem gibsonu, smo noreli, se jezili in veselili, peli in rjoveli, skali in plesali, za vse nam je bilo vseeno in vse je bilo pomembno. Dule pa je stal nad nami, zbran, in v svojem miru je bil divji in natančen. Kot da bi tudi njegova kitara prebirala Hegla in Kanta, ki ju je študiral Dule, ker se mu je zdelo, da mora brati neznosno težke spise.
Dule je bil heroj kitare. Za nas je bil tisto, kar so bili za generacijo starejše Keith Richards, Jimi Hendrix, Eric Clapton … A v nekem trenutku je izginil. Dule je bil angel, ki je padel na beton. Ni ga bilo več na oder, reči, ki jih je počel pozneje, da bi preživel, niso imele zveze z glasbo. Glas z druge strani telefonske žice me je vprašal, ali bi mu napisal neko priporočilo, potrebno za udarniške postopke. Seveda sem mu ga napisal. In se med pisanjem mučil, kako genijev prispevek prevesti v jezik, ki ga bo razumel paragraf. Srečala sva se. Po sto letih je pred mano stal heroj, ki je sestavil zvok nekega časa. Nisva bila več mulca. Čas je tekočina. V Duletovih očeh pa je bil ogenjček.

»Z veseljem bi spet igral,« je rekel, preden sva se razšla.