Dobro jutro: Alegria, alergija!

Pomlad. Končno! Parki se kopljejo v soncu, ozeleneli so gozdovi, razcvetela so se sadna drevesa in travniki … aaaačih! Veselje novega rojstva! A že ob najrahlejšem vetrčku se pomlad spremeni v koncert alergikov, ki kihajo, smrkajo, kašljajo in počasi, a gotovo brišejo črto, ki uživanje ločuje od trpljenja. Alergija je beseda sezone.

Že dolga leta si prizadevam filozofsko pojasniti neskladje med hrepenenjem po vrnitvi v naravo in potrebo po tem, da še v istem trenutku iz nje zbežim. Je to maščevanje rastlin zaradi naših poskusov, da bi postali vegetarijanci? Znanstveniki so že zdavnaj ugotovili, da zelje hitreje raste ob glasbi, da drevesa med seboj komunicirajo in da solata »sliši«, ko jo jemo – mi ali gosenice, vseeno kdo. Mar ne bi bilo logično, da nam ves ta zeleni svet vrne udarec, tako da se poigra z našimi lastnimi histamini? Kot da nam v oči tišči nevidne prste, dokler nas te ne začnejo peči, kot da nas žgečka po nosu, dokler nam ne začne iz njega curljati, in kot da nas udarja po možganih, vse dokler ne pomislimo, da ni na svetu nič strašnejšega od … pomladi, po kateri smo tako hrepeneli.

Ali pa je alergija opozorilo, da bi morali bolj uživati v zimi in se manj pritoževati zaradi nizkih temperatur, preveč snega, spolzkega ledu, premočnega vetra in vseh takih daril, ki nam jih je narava pošiljala z najboljšimi nameni?

Včasih se mi zdi, da je alergija filozofski izziv. Morda bi se morali po pomoč namesto k zdravniku zateči k Heglu. Mar ni ta nemški filozof trdil, da se narava kaže kot ideja v obliki »drugosti«? Morda smo začeli s tem pretiravati in smo dali vsem živim stvarem okoli sebe nevljudno vedeti, da zunaj nas obstaja naša drugost, nato pa smo se tudi sami razdelili na dvoje in stopili v vojno z lastnim nosom, pljuči in očmi. Potem ko sem sredi dolgega sprehoda po gozdu presegla svoj lastni rekord in dvestokrat gromoglasno kihnila, sem se odločila alergijo spremeniti v alegrio. Globoko dihaj in si predstavljaj, da si regrat! Slišiš, kako otroci tečejo čez travnik? In kako brenčijo čebelice? Veselje! In nič drugega.