Cena spektakla

Ljubljanski UKC ima »srečo«, da mu kot zdravstvenemu monopolistu ni treba skrbeti za svoj ugled in še manj za zaupanje svojih pacientov. Vprašanje je le, ali se ni te sreče nakopičilo preveč? Kako drugače razumeti prostodušno javno pranje kardiokirurškega perila?

In kako umazano pranje! Po eni strani zdravniki z oddelka za kirurgijo srca in ožilja svojega šefa Tomislava Klokočovnika pozivajo k odstopu zaradi neprofesionalnosti, slabega vodenja oddelka, žaljivosti in interesno-konfliktnega favoriziranja lastnih proktorskih poslov s kirurškimi materiali (pred stroko in potrebami pacientov) – kar je samo še nov kamen v razglašeni (ne)moralni medijski podobi kardiokirurgov in interventnih kardiologov. Zdravniki – pa se kljub temu vsem na očeh, kot pobesneli kalabrijski prodajalci rib, iz čistega miru nenadoma začnejo obmetavati vsak s svojo proktorirano srčno zaklopko ali poskušajo drug drugemu zadrgniti vrat vsak s svojim proktoriranim srčnim katetrom! Kdaj človek preneha biti zdravnik in postane trgovski potnik?

Po drugi strani je Klokočovnik še bolj neposrečeno verbalno oklofutal svoje podrejene kirurge kot pomanjkljivo usposobljene povprečneže, ki jim v dobro pacientov ne upa prepustiti zahtevnih srčnih operacij, da o proktoriranih niti ne govorimo! Za vrhunec spektakla pa potem oznanil, da za štiri mesece odhaja iz UKC operirat v tujino. Potem se bo odločil, ali sploh pride nazaj. Ha!!!

Če bi bil srčni bolnik, bi me pri tem petelinjem prepiru predvsem zaskrbelo, da je Klokočovnik kirurgom, ki po kapitanovem mnenju ne znajo varno peljati barko, v isti sapi za štiri mesece prepustil krmilo, češ, pa poskusite sami in se prepričajte, da ne zmorete! Kot bolnik z edinim srcem, ki ga imam, vsekakor ne bi želel sodelovati v kliničnem testiranju šefove hipoteze, da podrejeni sodelavci niso sposobni korektno operirati zahtevnih primerov. In pri tem me ne bi potolažilo, da so piarovci UKC za »uravnoteženje« slabega vtisa takoj nato lansirali »pozitivno novico« o profesorjevih srčnih uspehih. Tako prozorna in diletantska piarovska strategija bo dolgoročno zgolj umestila percepcijo novic iz UKC v območje trumpističnih lažnih novic. Ob imenu UKC se bo vsak samo še nasmehnil in zamahnil z roko.

Vodstvo UKC bi tako neznosnega rušenja zaupanja pacientov v ustanovo seveda ne smelo dopustiti. Če UKC ne bi imel »sreče«, da je zdravstveni monopolist in bi pacienti imeli realno izbiro, bi tak ceneni spektakel testosteronskih gospodov finančno uničil oddelek in močno prizadel celotno bolnišnico. Kateri bolnik pri zdravi pameti bi želel prepustiti svoje srce v roke kirurgom, za katere njihov lastni predstojnik pove, da jim ne upa prepustiti samostojnih zahtevnejših operacij, če ga ni zraven. Potem pa isti kirurg zapusti barko.

V UKC se bodo zato morali zelo resno pogovoriti o notranjem komuniciranju. In ne le pogovoriti! Če UKC ne bi bil monopolist, ki mu je objektivno povsem vseeno za ugled med pacienti, bi uprava bolnišnice zdaj že pisala odškodninsko tožbo proti vsem zdravnikom, vključno z (bivšim) šefom, ki so z nepotrebnim medijskim spektaklom tako lahkotno zrušili zaupanje pacientov v ljubljansko srčno kirurgijo. Če bi UKC vsak dodaten pacient pomenil dodaten dohodek (in ne dodatne izgube), bi ekonomska služba UKC pri vlaganju tožbe lahko že računala, kolikšna bo zaradi izpadlih pacientov izguba dohodka in koliko denarja bo potrebno, da se z zaposlitvijo novega renomiranega kirurškega šefa prepriča bolnike, da je ljubljanska srčna kirurgijo spet varna. In jasno je, da bi morali v tem primeru vsak evro nepotrebnih stroškov UKC povrniti prav tisti zdravniki, ki so se odločili notranje organizacijske težave namesto z notranjo komunikacijo reševati s sproženjem medijskega spektakla – naj ga torej še plačajo!

UKC ima torej na videz srečo, ker mu zaradi monopolnega položaja ni treba skrbeti za ceno svojega ugleda. Z grobo ekonomskega vidika je ugled UKC brez vrednosti, ker pacienti tako in tako nimajo izbire. Zato ni problem, če posamezni zdravniki namesto reševanja težav v komunikaciji s šefi in sodelavci raje obvestijo novinarje in prek javnega spektakla računajo, da se bodo karte na koncu premešale v njihovo korist. Še več – ne gre le za logiko posameznikov. Pred časom smo na primeru otroške srčne kirurgijo (katere šef je bil, mimogrede, ves čas profesor Klokočovnik) opazovali, da je celo sam UKC mirno in načrtno uporabljal medijsko kampanjo proti NIOSB – namesto interne komunikacije, s katero bi se morali zdravniki in njihovi ustanovi dogovoriti o medsebojnem sodelovanju in razdelitvi vlog. Vsi se še spomnimo vrtinca medijskih sporočil, da slabo urejeno sodelovanje UKC in NIOSB ogroža otroke, ki zaradi napačnih odločitev po nepotrebnem umirajo! Podobno je pretekli teden tudi ptujska bolnišnica namesto sestanka z zdravstvenim ministrom o novi ureditvi urgentne dejavnosti raje sklicala tiskovno konferenco, da bi prek javnosti polemizirala o strokovnih vprašanjih, ki jih zna ta hip pojasniti morda pet ljudi v državi. Ostali smo od vsega razumeli samo lokalpatriotsko vpitje!

Ko torej govorimo o problemu notranjega komuniciranja in odnosov znotraj zdravstvenih institucij, to ni stvar psihologije, komunikologije in podobnih »mehkih« veščin. Seveda štejejo tudi prijaznost, empatija in druge vrline, a notranji skelet dobrih odnosov morajo sestavljati jasna in »trda« poslovna pravila in organizacijska kultura – to, kar UKC očitno manjka. In pri tem se izkaže, da sploh ni tako velika sreča, če bolnišnici kot monopolistični javni ustanovi v preteklosti ni bilo treba skrbeti za svoj ugled ter si prizadevati za čim več pacientov in njihovo zadovoljstvo. Če ni izzivov, ni jasnih ciljev, in brez njih lagodnost do lastnega ugleda kmalu preneha biti sreča, saj vodi v izgubo tistega, kar je vsakemu zdravniku osnova za preživetje – zaupanja bolnikov.

--------
Alojz Ihan, dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.