Biserni svinjak

Včasih se kaj neprimerno postavi na mesto, na katero niti malo ne sodi. Lahko nas je sram: v bolj nemarnih koncih sveta še vedno vidimo podobe vrečk, odvrženih ob bankine, ali odpisanih hladilnikov, prekotaljenih v gozdne grape. Smetenje je človekovo odurno vedenje, vredno je obsojanja in ga ni mogoče zagovarjati … – čeprav včasih kaj zavržno odvrženega ali odsluženega spominja na »čisto pravi« readymade. Za hip se pokaže kot »lepo«, no, vsaj kičasto, ali, uf, pretiravam, v baudelairovski estetiki grdega.

Naj navedem nekaj bizarnih razglednic iz resničnega življenja, ne nujno slovenskega javnega prostora: recimo bleščeči se nakupovalni voziček z vrtnim palčkom v njem, zapeljan na zelenico na domačem podeželju. Ali – res je bila tam – likalno desko, ki si jo je nekdo pred časom »pripravil« na zeleni zaplati pri enem od izvozov na ljubljansko obvoznico. Pa – ta primer se zdi sprejemljiv, ustvarjalen … – napol polomljen vijoličen stol, s katerega sedala v prekrasno barvitem Grassu na jugu Francije poulično poganjajo okrasne rožice. In prav tako stol, ki je, še cel, na štirih nogah, pred kratkim »čakal« na kamniti istrski plaži. Nagnjen na neravnih tleh, a s pravilnimi potezami starega jedilniškega stola, samcat sredi prazne sive obale, tudi sam posivel, kakor da od morja, burje in zimskega sonca, je čemel ... – da ga nekdo posede ali vsaj popiše, da ga voda morda (spet) odnese ali v kakšni glavi kam fantazijsko ponese. Kako je pristal sredi zapuščene obale zgodaj spomladi? Kdo je že sedel na njem? Komu ga je spodmaknilo življenje?

Velikokrat se kdo postavi na mesto, na katero ne spada. Še večkrat se kaj znajde tam, kjer nima česa iskati. Tja ga postavi človek v svoji manj čedni človeškosti; zaradi nemarnosti, neodgovornosti, norosti, morda pijanosti, kdo ve, zakaj. Izjemoma se mu svinjarija biserno posreči, čeprav, sodeč po grapah in bankinah v bolj nemarnih koncih sveta, biserov ne gre povezovati s svinjami. Zato jih ne mečimo.