Življenje med strahom in zabavo

Panem et circenses, dobesedno »kruha in cirkusa« ali pozneje splošno uveljavljeno in vsem dobro znano frazo »kruha in iger«, je v drugem stoletju zapisal rimski pesnik in oficir Juvenal. Civilizacija je od tistega časa toliko evolvirala in napredovala, da danes živi v njenem objemu. Z njo se je tako poistovetila, da je postala paradigma njenega življenja. Po drugi strani je istočasno postopno potekal proces odmikanja od njenega kritičnega premišljanja tako, da je pomen fraze »kruha in iger« danes popolnoma irelevanten.

Zato ni odveč spomniti, da je Juvenal v deseti Satiri kritiziral apatičnost rimskih državljanov, ker so svoj interes za politiko in skrb za javno dobro zamenjali za brezplačni kruh in zabavo. Vladarji so torej z enim premišljenim udarcem ubili dve muhi: preprečili socialne nemire in si omogočili brezskrbno vladavino. Čeprav številni raziskovalci menijo, da je Juvenal v svoji oceni pretiraval, poznejši dogodki kažejo, da so bile njegove besede preroške. Imperatorji so ljudem poleg kruha namreč delili še oljčno olje, vino in svinjsko meso. Vseeno ali bolje reči prav zaradi tega je zahodno rimsko cesarstvo propadlo.

Ali ni podobna situacija tudi danes, ko so vse države zahodne civilizacije kljub liberalni dogmi, ki temelji na potrošništvu in svobodni konkurenci, razvile bolj ali manj široke socialne programe? Koliko so ti programi dokaz naprednosti humanizma in koliko mehanizem obvladovanja socialno najšibkejših in najrevnejših družbenih slojev, naj presodi vsak sam. Dejstvo je, da je socialno ogrožena populacija marginalizirana. O njej se v javnosti le redko govori, čeprav je njena dejanska družbena moč zaradi številnosti izjemna. Temu v prid govorijo dogodki iz leta 2011, ko so protestniki v vseh večjih angleških mestih razbijali in ropali prodajalne, zažigali vozila in se zoperstavljali policijskim enotam. Povod za proteste je bil uboj 29-letnega Marka Duggana, ki ga je ustrelil policist. Ključni vzrok je bila socialna izključenost, zmanjšanje proračunskih sredstev za socialno ogrožene in brezposelnost. Popolnoma enak narativ imajo dogodki, povezani z ubojem Georgea Floyda in protesti na ulicah ZDA. Ljudem, ki že desetletja živijo na robu, brez socialnega in zdravstvenega varstva, brez možnosti zaposlitve in človeka dostojnega življenja, je prekipelo. Po podatkih organizacije Poverty USA 11,8 odstotka oziroma 38,1 milijona državljanov ZDA živi v revščini. In kar 29,9 odstotka ameriškega prebivalstva ali 93,6 milijona živi blizu praga revščine.



Kriza zaradi koronavirusa je razmere le še poslabšala in razkrila vse tisto, česar se v času debelih krav sicer nikoli ne vidi. To je revščina in naraščajoča razlika med bogatimi in revnimi, s čimer srednji razred kot dejavnik stabilnosti in družbenega razvoja hitro izginja. Iz enakih razlogov kot v ZDA so bili množični protesti tudi v Parizu, Lyonu, Rimu, Londonu, Pragi, Tel Avivu, Džakarti, Buenos Airesu, Čilu in na Tajskem. Države preprosto niso več sposobne kupovati socialnega miru, ki ga je iz dneva v dan manj tudi za še preostali srednji sloj prebivalstva. Poročilo OECD ugotavlja, da so se v zadnjih dvajsetih letih prihodki srednjega razreda komaj kaj povečali, medtem ko so šli stroški življenja strmo navzgor. V okoliščinah, ko stojimo v preddverju nove ekonomske krize, so psihični pritiski na posameznika izzvani z uvedbo ukrepov zaradi koronavirusa še večji.

Predvčerajšnjim ni mogel potešiti svoje duše na dvodnevnem izletu na Dunaj, v Barcelono ali Pariz. Včeraj mu je bil prepovedan odhod v kino ali na koncert. Danes skrbi, da si nadene masko, da ne bi plačal kazni. Jutri pa lahko ostane brez službe.

V resnici je položaj za posameznika tako resen, da ne more več uživati v TV-prenosu športnih prireditev. Ker na njih ni gledalcev, se mu zdi, da je edini gledalec, medtem ko je ves svet nekje drugje. Premeteni televizijci so se sicer naknadno domislili, da prenose opremijo s posnetimi aplavzi občinstva, a kljub temu ga ti ne prepričajo, da se tam dogaja karkoli pomembnega. Na voljo ima resničnostne oddaje, toda kdo bi jih gledal, ko je resničnostni šov postala realnost. Tudi maratonsko spremljanje nadaljevank na Netflixu je postalo passé, saj je v tem trenutku življenje srhljivka, kriminalka in drama hkrati. Z duhovnostjo se že tako ni veliko ukvarjal, saj sta bila zadnjih 30 let povsod oglaševana racionalnost in pragmatičnost. Zdaj pa, četudi bi želel prisostvovati sveti maši ter izkusiti delovanje svetega duha, dvomi, da ga bo ta prepoznal pod masko. Zato je danes državljan sveta nezainteresiran za vse surogate prej oprijemljive realnosti, ki mu jih sistem želi prodati in ga proti njegovemu občutku v trebuhu prepričati, da je vse v najlepšem redu.



Skregano z zdravo pametjo, kolikor je je od vsakdanjega pranja še ostalo, se mu zdi zapiranje pred virusom, medtem ko na Kitajskem in Švedskem živijo povsem normalno življenje. Želi si pretekle varnosti in stare realnosti, mediji pa mu nenehno razlagajo o nekakšni novi. Jezi ga šolanje od doma, ker bodo otroci prikrajšani za socializacijo in kognitivni razvoj. Pri tem se upravičeno boji, da bo to postalo stalnica oziroma nova realnost, o kateri nenehno posluša. Ko z masko na obrazu pohajkuje po gozdu, ga prešine misel, da je v poročilu OECD prebral, da bosta umetna inteligenca in avtomatizacija pripomogli k zmanjšanju števila delovnih mest na številnih področjih. Ali to pomeni, da bodo kmalu ugotovili, da v šolanju na daljavo učiteljev ne potrebujejo in jih bodo zato odpustili? V tistem trenutku se spomni, da bodo morda odpustili tudi njega.

*** 

Nenad Vladić, podjetnik, publicist, avtor knjige Od talenta do uspeha.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.