Zavezništva

Francija oziroma francoski predsednik se je, kot kaže, zaradi trgovine z orožjem, ki dosega vrtoglavo visoke številke, zapletel v resen spor z Združenimi državami oziroma njihovim predsednikom Bidnom. Pred tem so se v spore z Američani – zaradi trgovine z energijo (Severni tok) – zapletali Nemci. Prav dobro se – če se nežno izrazim – ameriško-evropski odnosi (torej odnosi znotraj Nata) niso razvijali niti pred Bidnom.

Evropejci so stroške za svojo varnost menda prepuščali Američanom. Po 11. septembru 2001 so v ameriški administraciji (beri: pri Donaldu Rumsfeldu) govorili o stari Evropi in novi Evropi, ki je vsebovala nekdanje socialistične države. Še prej sta se (denimo Henry Kissinger ali Richard Holbrooke) norčevala iz Evropske unije, češ da ni jasno, katero telefonsko številko naj pokličeta, če hočeta govoriti z njo. Pa še marsikaj je bilo rečeno, o čemer se v trenutku, ko Slovenija predseduje Evropski uniji, ne spodobi govoriti. Pri nas je nekaj časa veljalo, da ima Slovenija rezerviran sedež na francosko-nemškem vlaku, ki – kot vidimo – pelje stran od Amerike. Vprašanje je, ali je ta sedež še prost in ali ni nemško-francoska železnica postala zgodovinski vlak, kot sta Orient ekspres ali vlak, ki pelje iz Gorice v Bohinj? Postavljajo se še druga vprašanja. Na primer: ali se srednjeevropska politika – znana pod imenom Višegrajska četverica – sklada z nemško-francosko dvojino? Ali se z njo sklada sredozemska deveterica, ki se je pred dnevi sestala v Atenah? Ali gre za dva različna vlaka: za nemški vlak, ki je krenil proti Rusiji, in za francoski vlak, ki napoveduje nove proge proti Sredozemlju, nemara proti Afriki? Kako se znajti v razmerah novo nastajajočih zavezništev? Kako naj ravna Slovenija v odnosih z Rusijo, ki nas je priznala pred ZDA, kako ravnati v odnosih z Američani, ki so nas priznali pred Kitajsko, in Nemci, ki so nas priznali prej kot vsi drugi?

Na začetku slovenskega novejšega časa, na primer v času Ilirskih provinc, so bili Avstrijci, Nemci in Rusi (Sveta aliansa) skupaj z Angleži zavezniki proti Francozom, ki smo jih Slovenci vzljubili iz jezikovnih in šolskih razlogov pa tudi zaradi srednjeevropskega (južnoslovanskega?) – vendar protiavstrijskega oziroma protinemškega – povezovanja. Slovenci smo bili francoski zavezniki proti Nemcem in Avstrijcem. V prvi svetovni vojni se je razporeditev spremenila: Slovenci smo se skupaj z Nemci in Avstrijci bojevali proti Antanti, ki se ji je leta 1915 – na veliko slovensko žalost – priključila Italija. Antanta je bila francosko-angleško-rusko zavezništvo, ki se je ponovilo v drugi svetovni vojni. Slovenci smo se najprej uvrstili v angleški oddelek (londonska vlada), na koncu pa pristali na sovjetskem oddelku zavezniškega tabora (za železno zaveso).



Po drugi svetovni vojni je zavezniški (angloameriško-francosko-sovjetski) tabor razpadel in začela se je hladna vojna, v kateri se je zahodna stran (Nato) zoperstavila Sovjetski zvezi in vsem njenim satelitom, vključno z Jugoslavijo. Ta se je po nesporazumu s Stalinom in po kratkem flirtu z balkanskima natovskima državama Turčijo in Grčijo uvrstila v gibanje, ki je bilo po imenu neuvrščeno, v resnici pa povezano s socialističnimi državami. Do osamosvojitve smo Slovenci spadali na Vzhod, nato smo postali del zahodnega evroatlantskega zavezništva, pri čemer je treba poudariti pomen zavezništva z Američani; ti pa so bili v nadaljevanju povezani z Avstralijo, Južno Korejo in Japonsko. (Tu je treba omeniti nasprotovanje slovenskih levičarskih krogov članstvu v Natu.) Iz geostrateških pa tudi ideoloških razlogov je (v OZN in tudi sicer) nastala ruska povezava s Kitajsko. Velika prelomnica je bil brexit, temu pa sledijo pomembni premiki, ki so jim prvenstveno namenjene tukajšnje opazke.

Maja leta 1992, tik pred sprejetjem v OZN, sem na povabilo kolega Garetha Evansa obiskal Avstralijo, kjer so me v zadnjem trenutku poučili, da moram v uradni zdravici nazdraviti »kraljici Avstralije, Elizabeti II.«. Čeprav sem se zavedal tesne povezave med Veliko Britanijo in Avstralijo, sem skoraj pozabil, da imajo isto kraljico. Med službovanjem v Washingtonu med letoma 1997 in 2000 sem večkrat ugotavljal, da imajo Američani pravzaprav dve veliki zunanji politiki: atlantsko in tihomorsko. Neki general mi je na nekem sprejemu zaupal, da imajo modernejše orožje razporejeno na zahodni obali oziroma na Tihem oceanu. Severnoatlantsko zavezništvo Nato, za katero smo se potegovali skupaj z Višegrajsko skupino, je bilo pri njih – že takrat – šele na drugem mestu.



Velika reorganizacija se je začela s padcem berlinskega zidu (1989), z jugoslovansko in sovjetsko krizo (1991). Priprave na zavezniške premike so se dogajale v zadnjem desetletju dvajsetega stoletja, pospešek pa so doživele 11. septembra 2001:

aprila 1999 se je zgodila prva širitev Nata: vstopile so Češka, Madžarska in Poljska
junija 2001 sta se v Sloveniji zbližala Bush in Putin
septembra 2001 so ZDA in ves svet (z newyorškim napadom) pretresla Al Kaida, na prizorišče vstopijo islamski radikalci
oktobra 2001 je sledila ameriška invazija na Afganistan
novembra 2002 je bila v Pragi napovedana druga širitev Nata
decembra 2002 je bila v Københavnu napovedana velika širitev EU
marca 2003 je bila invazija koalicije Nata na Irak
novembra 2003 je bila »vrtnična revolucija« v Gruziji
novembra 2004 je bila »pomarančna revolucija« v Ukrajini
februarja in marca 2005 (v času slovenskega predsedovanja OVSE) je bila revolucija tulipanov v Kirgiziji
leta 2007 je Slovenija prevzela evro in vstopila v schengenski sistem
februarja 2008 (v času slovenskega predsedovanja EU) je bila sprejeta deklaracija neodvisnosti Kosova
aprila 2008 je bil zgrešeni vrh Nata v Bukarešti (zavrnjene so bile Gruzija, Makedonija in Ukrajina)
avgusta 2008 (v času francoskega predsedovanja EU) je bila ruska invazija na Gruzijo
novembra 2009 je bil sprejet slovensko-hrvaški arbitražni sporazum
marca 2011 je Slovenijo obiskal Vladimir Putin
maja 2011 je bila položena prva cev plinovoda Severni tok 1 (Rusija-Nemčija)
marca 2014 je bila sprejeta deklaracija neodvisnosti ukrajinskega Krima, sledili sta priključitev k Rusiji in ukrajinska vojna
avgusta 2015 je bila begunska kriza
aprila 2016 je Avstralija sklenila pogodbo o dobavi podmornic Barracuda s francosko družbo DCNS
junija 2016 je bil britanski referendum o brexitu
julija 2016 je Slovenijo (Rusko kapelico) obiskal Vladimir Putin
novembra 2016 je bil izvoljen Donald Trump
novembra 2017 je sledil sestanek Avstralije, Indije, Japonske in ZDA (»QUAD«) v Manili
avgusta 2020 so na Blejskem strateškem forumu nastopili voditelji Višegrajske skupine Morawiecki, Orbán, Babiš
oktobra 2020 je bil sestanek zunanjih ministrov QUAD v Tokiu (Pompeo je povabil še Novo Zelandijo, Južno Korejo in Vietnam)
junija 2021 je bila končana prva cev Severnega toka 2
avgusta 2021 je bila na BSF poleg članic Višegrajske skupine tudi Grčija
septembra 2021 je Slovenija sodelovala na vrhu deveterice sredozemskih držav EU v Atenah
septembra 2021 je Avstralija preklicala (66 milijard dolarjev vredno) avstralsko-francosko pogodbo, Francija je odpoklicala veleposlanika v Washingtonu in Canberri

Iz te kronologije vidimo, kako se je ameriško-evropsko zavezništvo zaradi nemške odvisnosti od ruskega plina začelo krhati že leta 2011, kako se je krhalo ves čas Trumpove administracije, dokončno pa se je skrhalo septembra letos. Američanom so se zamerili Nemci, nato so se Američani zamerili Francozom, ki so po brexitu želeli igrati pomembno vlogo na indijsko-pacifiškem območju. Nastalo je veliko štirikotno zavezništvo med Američani, Avstralci, Indijci in Japonci (QUAD); na koncu pa še protikitajska povezava med Ameriko, (od EU osvobojeno) Britanijo in ZDA (AUKUS). Avstralski ministrski predsednik Morrison je 15. septembra 2021 v Beli hiši izjavil:[1] »In tako, prijatelji, se je rodil AUKUS, novo okrepljeno trilateralno varnostno partnerstvo med Avstralijo, Združenim kraljestvom in ZDA … AUKUS bo povečal naš prispevek k rastoči mreži partnerstev v indijsko-pacifiški regiji: ANZUS, naši prijatelji v ASEAN-u, naši bilateralni strateški partnerji, Quad; države Petih Oči in seveda naša draga pacifiška družina. Prva večja pobuda AUKUS-a bo ustvariti jedrsko podmorniško ladjevje za Avstralijo …«

Slovenska zunanja politika se je – pred tridesetimi leti – kot je bilo edino primerno in pogoj za sodelovanje v OZN, začela v znamenju spoštovanja vseh držav. Upoštevaje samoumevni in prednostni evropski okvir, smo obiskovali ZDA in Kitajsko, Avstralijo, Indijo in Japonsko, Izrael in Palestino in tako dalje. Danes se piscu teh vrstic zdi smotrno ostati zunaj ameriško-francosko-nemškega spora, prav posrečene pa se mu zdijo poteze, ki Slovenijo postavljajo v srednjeevropski in sredozemski kontekst. Ne bi pa smeli pozabiti: kakšna škoda je, da so Evropsko unijo zapustili Britanci!

[1] Glej Roger Cohen, Michael D. Shear, »France recalled its ambassador to the United States in protest over America’s deal to help Australia deploy nuclear-powered submarines«, The New York Times, September 17, 2021; Kevin Rudd, »Why the Quad Alarms China – Its Success Poses a Major Threat to Beijing’s Ambitions«, Foreign Affairs, August 6, 2021; »Remarks by President Biden, Prime Minister Morrison of Australia, and Prime Minister Johnson of the United Kingdom Announcing the Creation of AUKUS«, The White House, September 15, 2021.

***
Dimitrij Rupel je nekdanji zunanji minister.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.